Za to početje nam sicer ponujajo drugo, bolj blago zveneče ime. V njihovi pravljici nikakor ne gre za to, da koga ali česa ne sprejemajo, da koga ali kaj izključujejo, prav nasprotno – kar nam razkazujejo na teh sestankih, je prav pripravljenost za dogovor, ki je, naj se to sliši še tako bizarno, edini motiv spremembe volilnega sistema, ki ga znajo imenovati. Takole je bil na večer po sestanku zgovoren Jani Möderndorfer: »Da se danes pogovarjamo o volilnem sistemu, je zato, ker je bilo zaznati nekaj pozitivnih impulzov, da obstajajo realne možnosti, da pridemo do dvotretjinske večine. Ne bom pozabil tudi izjave predsednika SDS, ki je rekel, da vse, kar je spremenjeno od današnjega sistema, je boljše od tistega, kar imamo danes. In to je bil tudi prvi impulz, da smo se začeli o tem pogovarjati.«

Kakor koli že, mehanizem zapiranja političnega prostora tokrat ne bo tako neposreden, kot je bil pri spremembah referendumske zakonodaje in zlatem pravilu. Spremembe, če bo do njih prišlo, nikakor ne bodo radikalne in o večinskem sistemu bodo redki naivneži še naprej lahko samo sanjali. Spremembe, ki so v igri, so očitno kompromisne in, kot je znano, zadevajo tri elemente – dvig volilnega praga s 4 na 5 odstotkov, odpravo volilnih okrajev in vpeljavo absolutnega preferenčnega glasu.

In če na tem mestu odmislimo problem volilnih okrajev, ki so zaradi konsenzualne problematičnosti lansirani kot racionalna vaba, kot vaba, ki daje vtis, da gre zares, lahko opazimo, da nam politika kot rešitev problema ponuja dva ukrepa, ki vsak zase demonstrirata, zakaj je celoten predlog hkrati popolnoma aboten in nikakor ni brez možnosti, da se na koncu tudi uveljavi.

Najprej, dvig volilnega praga se trži kot rešitev tradicionalnega problema nestabilnih koalicij. Na ta način naj bi iz igre izpadle male, interesne stranke, ki se obračajo po vetru, vlade pa bi postale bolj trdne. In če kolikor toliko racionalna bitja ob konkretnem predlogu, ki rešitev vidi v dvigu za en sam odstotek, ne morejo verjeti svojim očem, pa ta kljub vsemu ni brez možnosti – in te možnosti bodo večje z vsakim povzemanjem tega predloga, pri katerem bo novinar ohranil resen obraz.

In če do tega – takšna je pač medijska situacija – ne pride pri tako očitni in matematično vidni finti, le kako bi bilo potem drugače pri predlogu uvedbe absolutnega preferenčnega glasu? Pri argumentaciji te spremembe nas stranke, kot je znano, želijo prepričati, da naj bi se jeziček na tehtnici pri odločanju o tem, kateri kandidati bodo vstopili v parlament, na ta način prevesil na stran volilcev. Volilci naj bi namreč v preferenčnem glasu končno našli orožje proti tihi manipulaciji, s katero stranke navidezno svobodnim volilcem podtikajo zaželene kandidate.

Že samo dejstvo, da to argumentacijo brez sramu navajajo dosedanji manipulatorji, bi moralo biti sumljivo. Smo res lahko tako naivni in mislimo, da stranke ne bodo našle izhoda iz te situacije? Še več, smo res lahko tako naivni, da ne spregledamo, da bo izbira še za kanec manj svobodna, saj bodo volilci zdaj »svobodno« izbrali tistega kandidata, ki jim ga bo ta ali ona stranka s premeteno in počasno PR-operacijo podtaknila pod kožo?

A naj so stvari še tako očitne in v teoretskih obravnavah že davno preigrane, bo tudi ta predlog – takšna je pač medijska situacija – bržkone pospremljen z aklamacijo.

Torej, vse vemo ali bi vsaj morali vedeti, stvari pa se bodo spet odvile po istih scenarijih. In ker mediji te abote ne bodo ignorirali, se ji (žal) ni mogoče zoperstaviti z obrambo obstoječega volilnega sistema, temveč le z nasprotnim predlogom, ki bi brezidejnim strankam odvzel vajeti javne diskusije.

Zato tu ponavljam svoj skoraj že leto dni star predlog iz časa protestov, predlog radikalnega proporcionalnega sistema, ki se zoperstavlja ne le utečenemu reševanju, temveč že sami diagnozi problema. Namesto navidezne svobode preferenčnega glasu bi se morali zavzeti za popolno odpoved svobodi, ki nam jo ponujajo strankarji in jim vrniti žogico: preprosto, objavijo naj lestvico kandidatov in sami se bomo odločili, ali bomo to združbo kot združbo volili ali ne. Ne potrebujemo preferenčnih glasov, odpovedujemo se temu, da bi po apolitičnih kriterijih izbirali simpatičnega zdravnika, birokrata ali avtomehanika, čigar politična stališča so neznana.

In seveda, ne smemo kupiti zgodbe o prenizkem volilnem pragu. Nasprotno, zavzeti se moramo za najbolj preprosto rešitev in prag postaviti pri enem odstotku. Okroglo rečeno: 1 odstotek > 1 sedež. Pa vendar, zaslišimo ugovor, se ne bi parlament popolnoma razpršil? In kako bi potem sestavili vlado? Zlahka. Če smo namreč realni, bi število strank in njihova velikost tudi v tem primeru ostala praktično enaka, le da bi odpravili glavni problem. V parlament bi prišli tudi tisti, ki znajo nastopiti s konceptom, in še več, izkazalo bi se, da je sicer ziheraških 10 ali 15 odstotkov mogoče dobiti tudi z jasno držo in ne le z vnaprejšnjim kompromisom. Za volilce kompromis kot tak ni nujno privlačen, privlačno je le jamstvo, da glas ne bo šel v nič. In prav ta volilni odpadek, prav tisti volilci, ki bi vsakokrat raje glasovali drugače, pa si ne upajo, so tisti zaklad, ki se mu zdajšnje stranke nikakor ne nameravajo odreči.