Četudi se zdi, da je bilo o pripravah na zaposlitveni razgovor že vse napisano in da je vse drugo samo še »odkrivanje tople vode«, le ni tako, saj se ob vse večjih pričakovanjih delodajalcev spreminjajo tudi letni razgovori, kar pomeni, da se je treba pripraviti nanje tudi drugače, kot pa na primer pred nekaj leti, ko razmere na trgu dela še niso bile tako zaostrene. Kaj naj upoštevajo pred zaposlitvenim razgovorom predvsem iskalci prve zaposlitve, je pojasnila Danijela Stojanović, karierna svetovalka Kariernega centra Univerze na Primorskem (KCUP).

Delo je častno, znanje pomembno

Za večino mladih iskalcev zaposlitve je značilno, da svojega preteklega dela, sploh ker je potekalo prek študentskega servisa, in pridobljenih izkušenj ne znajo primerno vrednotiti. »Po mojem mnenju je študentsko delo enako vredno kot delo med redno zaposlitvijo, saj so študentom velikokrat zaupane enako zahtevne naloge kot redno zaposlenim. Gre torej za spremembo našega odnosa do usvojenega znanja in delovnih izkušenj.« To jim bo zagotovo dalo dodatno samozavest.

Kaj lahko podjetje pridobi z menoj?

Vsak delodajalec pričakuje od kandidata, da bo prišel na pogovor dobro pripravljen, da se bo znal zanimivo predstaviti in da ga bo poskušal prepričati, da podjetje potrebuje prav njega. Seznani naj se z vizijo in poslanstvom podjetja, razmisli, kje se vidi v njem in kaj lahko on sam ponudi podjetju. Če na primer med merili za zaposlitev ni bilo napisano znanje francoskega jezika, kandidat pa ga obvlada, ob tem pa podjetje deluje tudi na francoskem trgu, naj to izpostavi. Poudari naj torej znanja, ki so lahko koristna za podjetje. Tudi ko pišemo prijavo, razmišljajmo o potrebah delodajalca. Na tak način bomo lahko napisali prijavo za delo, ki bo jasno kazalo na kandidatovo zavedanje, da delodajalec zaposluje samo zato, da mu bo novi sodelavec pomagal rešiti problem.

Simulirani razgovor

Že doma lahko s pomočjo družinskih članov ali prijateljev simuliramo razgovor. To je zagotovo koristno. Imamo okoli 10 »standardnih« vprašanj, ki jih kadroviki zastavijo praktično na vsakem zaposlitvenem razgovoru ne glede na to, v katerem podjetju smo na pogovoru. Med njimi so na primer: »Povejte nekaj več o sebi.«, »Zakaj želite delati pri nas?«, »Kaj so vaše prednosti?«, »Kje se vidite čez nekaj let?«, »Katere so vaše tri dobre in tri slabe lastnosti?«, »Kaj je vzrok, da ste zamenjali/pustili prejšnjo službo?«, »Ali ste konfliktna osebnost in kako običajno rešujete težave?«, »Ste pripravljeni delati nadure?«, »Pričakovana plača?«, »Opišite mi primer, ko so se pokazale vaše organizacijske ali vodstvene sposobnosti/komunikacijske veščine.«

»Moramo se biti sposobni čim bolj celovito predstaviti v treh minutah. In to predstavitev je dobro natrenirati že doma,« poudarja Stojanovićeva.

Kaj pa plača?

Vprašanje o plači je na prvem pogovoru še vedno neželeno, saj je prvi pogovor namenjen predvsem medsebojnemu spoznavanju, šele drugi pogovor gre v smeri dejanskega preizkušanja znanja, kandidat morebiti dobi tudi že kakšno nalogo, kar je vse pogostejša praksa. Bo pa morebiti delodajalec že na prvem spoznavnem razgovoru sam kandidata vprašal, kako visoko plačo pričakuje.

Boste imeli družino, ste bolni?

Delodajalec ne sme spraševati o načrtovanju družine, kar se kljub temu še vedno velikokrat dogaja. Prav tako delodajalec lahko, četudi ni zakonito, ponudi dekletom v podpis dokument, v katerem naj bi se zavezale, da otrok neko obdobje ne bodo imele. »Dekletom svetujem, naj podpišejo pogodbo, če si to službo zares želijo, saj jih pravno varstvo ščiti. To je namreč nelegalno in delodajalec na delovnem sodišču zagotovo ne bi zmagal. Pa vendar se mi zdi ključnega pomena, da se nam v primeru, ko nam delodajalec ponudi v podpis tako pogodbo, vključi rdeč alarm! Le kdo bi delal v kolektivu, kjer tudi na tak način pritiskajo na sodelavce?!«

Pogosta so tudi vprašanja o boleznih. Teh vprašanj naj delodajalec ne bi zastavljal, saj naj bi s prijavo na delovno mesto kandidat izražal prepričanje, da je za delo sposoben. »Ne zdi pa se mi prav, da bi na delodajalčevo vprašanje odgovorili, da nanj ne bomo odgovorili, ker to ni zakonito. To ni sodelovalno, zato je prav, da pojasnimo, da bolezen res imamo, vendar smo kljub temu delo sposobni opravljati. Kandidati velikokrat na primer zamolčijo, da imajo epilepsijo. To ni prav.«

Kakšna je najprimernejša drža med sedenjem?

Pokončna, a vseeno sproščena. Roke naj počivajo v naročju, nogi naj bosta druga ob drugi. Prav je, da je pozicija trupa odprta in ne zaprta, kar na primer storimo, ko roke prekrižamo. S tem namreč izražamo svojo pripravljenost na dialog.

Zamujam! Kaj pa zdaj?

Takoj ko kandidat prejme pošto, da je povabljen na pogovor, naj si napiše ime osebe, ki bo z njim predvidoma opravila pogovor, in njeno telefonsko številko. Ko nam je na poti na razgovor jasno, da bomo zamudili, to osebo pokličemo. Pokličemo jo torej pravočasno in ne, ko že zamujamo. »Spoštovanje časa izpraševalca in tudi svojega časa je pomembno! Tako bo nastala minimalna škoda.«