Trojica naštetih skupin je prejšnjo soboto startala skupni maraton od Triglava do Vardarja. Po ljubljanskem koncertu se bo jutri predstavila na festivalu Taksirat v Skopju, danes teden pa še na beograjskem festivalu Vračar Rocks. Organizatorja gostovanj Kataman in Moonlee predvidevata v prihodnosti podoben vsakoletni jesenski paket treh skupin v treh tednih na treh prizoriščih v treh državah – kot še en prispevek k širjenju mreže informacij, stikov, izmenjav, sodelovanj in soočenj.
Uvod v koncertni večer je pripadel triu Molokai, ki je bil pred posebno preizkušnjo. Šlo je za prvi koncert z novim bobnarjem, s katerim so imeli prvo vajo tik pred koncertom. Notica iz zakulisja je omilila kritiko. Molokai so namreč zveneli razcefrano. Njihovih punkersko nabritih surf inštrumentalov ni nosil val. Po ravni gladini so brzeli brez zapletov in poudarkov. Ritem sekcija ni bila kos frenetičnemu kitaristu, le občasno mu je sledila. Kljub ponesrečeni razcepljenosti so bili njihovi brzoprsti rafali vseeno izzivalni in inventivni. Vedoč, da še ne gre za uigrano zasedbo, jim je vse odpuščeno.
Naslednji je mikrofon prevzel N'Toko. S seboj je prinesel nov album Mind Business. Skladbe z nove plošče v angleščini, ki je nastajala zadnja leta med Slovenijo in Tokiom, so bile rdeča nit naelektrenega nastopa, ki so ga znane slovenske numere še stopnjevale. Angažirana beseda, vijačenje po aparaturah, skrb za beat, neposreden stik z odzivno publiko, vse to je dvignilo vročico v Komuni. N'Toko se je vešče gibal skozi vloge MC-ja, eksperimentatorja, pridigarja in plesalca ter s svojim kritičnim realizmom dolival olje na razgreti džumbus.
Če frontman Moveknowledgement, kolumnist, solist in še kaj pronicljivo komentira stvarnost, beograjski Repetitor kričijo naravnost iz nje. Na dan vlečejo bol vsakdana in so krik generacije. Dobri koncertni znanci iz Beograda so spet uprizorili salvo orkanskega rocka, ki je bil masiven in težek. Pred koncertom je skupina v rubriki Z mojega predvajalnika portala Hrupmag.com objavila skladbe, ki jim v zadnjem času najraje prisluhne. Med njimi ni umanjkala Negative Creep Nirvane. Njen duh se je vlekel skozi ves koncert. Preplet punkovske neposrednosti in rockovske trdote je dvignil ognjevit zvočni zid ter na koncu zlil publiko in bend. Plešoče prve vrste so na povabilo frontmana in kitarista zavzele oder in skupaj so odrajali konec koncerta. In tu nastopi moja skepsa.
Ko so odbrnele kitare, se je razigrana množica pretvorila v kolono odhajajočih. Kot da jih je polil hladen tuš, so se obrnili, pobrali plašče in se poslovili. Ves žar, energija, angažma, spontanost, občutek skupnosti in porojene sloge med nastopajočimi in občinstvom je izpuhtel v hipu. Ponovil se je zadnji krik indie trenda, da se obiskovalci zadovoljijo z enim samim bisom in kar pozabijo nagraditi s »še« res dober koncert, kar je koncert Repetitor tudi bil. Eskapizem ali pač?
