Uradno posebna šola. Za otroke s posebnimi potrebami. Od manj posebnih do bolj posebnih potreb. Ena in edina v Beli krajini. Zanj in za ustanovo smo izvedeli spomladi, ko je lokalna črnomaljska romska skupnost izgnala družino Brajdič in je ta vse do oktobra bivakirala v gozdu pod PVC-ponjavo. Kljub skrajnim življenjskim razmeram je mati otroke vseeno pošiljala v šolo, čeprav Romi radi opustijo šolanje že zaradi manj tehtnih razlogov. Vendar ta primer ni bil prvo Baričevo sodelovanje v javnem dogajanju. Na obstoj svoje šole je opozoril že pred leti, ko je na šoli odprl visokotehnološko sobo za umirjanje (svetloba, aromaterapija, vodna postelja itn.). Ker je mnogokateri senzacije željan državljan sprva napak dojel, da gre za sobo za umiranje, je bil doseg novice presežen.
Šola obstaja 42 let, Matjaž Barič ji načeluje zadnjih sedem let in je šele tretji ravnatelj v njeni zgodovini. Velikega pehanja za mesto ravnatelja šole za otroke s posebnimi potrebami bojda ni bilo. Načeloma gre za manj atraktiven posel in funkcijo, ki pa obenem zahteva nadvse resen odnos do dela. A kot se je izkazalo že nemalokrat prej, za osebo, ki se zdi poklicana za nekaj, determinizem ne velja. In Barič se zdi za svoj posel poklican. »V primerjavi z drugimi ravnatelji je drugačen. Živi za šolo. Samoiniciativno pridobiva sredstva. Ni uradniški. Svojevrsten pokazatelj je tudi to, da se otroci vračajo tudi potem, ko končajo šolo,« pove oče enega od otrok.
Z ljudmi s posebnimi potrebami je delala že njegova mama, tako da je s problematiko seznanjen od malih nog. »Pred letom 2000 smo imeli še sto otrok, ko sem nastopil službo, je številka padla na 27, sedaj jih je spet več. Vmes se je namreč zgodilo obdobje, ko se je poskušalo otroke s posebnimi potrebami vključevati v redne programe. Najprej je šlo za integracijo, potem za inkluzijo, kot se je temu reklo. A tisto je bila siva inkluzija, ki se je dogajala na račun otrok. Naša šola je za starše bržkone težavna izkušnja, saj nihče ni vesel, da njegov otrok obiskuje posebno šolo, medtem ko je za otroke dobra. Če ne bi bila, otroci ne bi radi hodili v šolo,« pojasni nekdanji rokometaš, desno krilo lokalnega rokometnega kluba, danes plečati štiridesetletnik, oče in soprog, ki se torej spozna na zakonitosti odnosov, ki veljajo v ekipah. Tako tudi med svojimi varovanci.
Dodatna posebnost črnomaljske osnovne šole je velika zastopanost romskih otrok, torej otrok, ki imajo pregovorno težave z obiskovanjem šole. A ne šole Milke Šobar Nataše. Izostanki so redki. Tudi med romsko mladežjo: »Učiti na takšni šoli ima pluse in minuse. Sam uživam. Če si učitelj po duši, je vsako delo lahko, če nisi, je sleherni pouk težava. Če znaš motivirati otroke, je vse v redu. Nihče ne verjame, da imamo štirideset Romov na šoli. Kot lahko vidite, šola ni uničena, zvandalizirana, popisana. Je pa tako: za ročni nogomet skrbi poba, ki je sprva kazal največje vedenjske težave. Sedaj, ko skrbi za igralo, to pomeni, da ne dovoli nikomur, da bi ga uničeval. Ker ga razume kot svojo odgovornost.«
V pisarno vstopi eden od varovancev, prinese »štrudl« iz buč. Zelo okusen. Barič nadaljuje: »Ko smo prenavljali gospodinjsko učilnico, so romski očetje izdatno pripomogli. Človek, ki je vodil zadevo, mi je še zjutraj rekel, da nimamo možnosti, da bi dokončali v enem dnevu, ker se mu je zdelo, da je preveč materiala, ki ga je treba še odpeljati. Ko je prišel ob drugi uri popoldne pogledat, v kateri fazi smo, je samo debelo pogledal. Soba je bila počiščena do zadnjega detajla,« Barič razlaga sistem sodelovanja. Ljudje skratka vlagajo delo, zato ne uničujejo.
Pri tem ne taji, da drug drugemu pomagajo tudi drugače. Da znotraj zbirokratiziranosti šolskega sistema, ki je bolj kot na stisku roke in običajni obljubi utemeljen na preštevilnih papirjih ter pogodbah, uveljavlja najbolj bazične medčloveške zakonitosti in odnose. In tudi pove, da Romom občasno pomaga pri pisanju kakšne prošnje za sodišče; da pa je po drugi strani, ko se mu je v bližnjem romskem naselju pokvaril avto, romski učenec pazil vso noč, da se mu ni nič zgodilo.
Njegova taktika je enostavna. Otroci se morajo počutiti uspešne, kar pa je danes vse težje. Specializacija je že med otroki tako močna, da se samouke osebe itak težko prebijejo, medtem ko za Rome sploh velja, da svojih otrok ne pošiljajo v glasbene šole niti jih ne včlanjujejo v športne klube. Prav tako jim ne najemajo inštruktorjev. »Pri nas ima otrok možnost, da se počuti uspešnega. Lani so bili naši na športnih tekmovanjih zelo uspešni. Drugi v veleslalomu v državi, trideset otrok se je na tekmovanjih uvrstilo na prva mesta, če bi šteli uvrstitve med prvih deset, so se mednje uvrstili malodane vsi. To je nadvse pomembno. Da se lahko dokažejo. Na 'normalni' šoli bi bilo to težje. Pravijo, da je bolje biti prvi na vasi kot zadnji v mestu. Zmaga je zmaga,« razlaga Matjaž Barič, »dober človek«, ki pa navkljub svoji dobrotnosti ni niti kanček naporen ali dolgočasen, kot je to nemalokrat značilnost »dobrih ljudi«. V politiko se zaenkrat ni podajal.
In da, tudi romski otroci iz osnovne šole Milke Šobar Nataše smučajo. Tako kot druge svoje varovance jih Barič, sicer strasten smučar, pozimi vozi na bližnje črmošnjiško smučišče. »Zadal sem si cilj, da jim čim bolj razširim obzorja. Plavanje, na primer, je bilo za Rome velik problem. Zdaj ne več, saj so romski starši premagali strah pred vodo in ga ne vcepljajo več niti otrokom. Pred tridesetimi leti Romov ni bilo na Kolpi. Bali so se vode. Danes je drugače. Na podoben način razmišljam o smučanju, ki prav tako širi obzorja. Treba jim je dati širino, kajti šele širina je prava izobraženost. Peljali smo jih tudi v Gardaland. Da vidijo, da ne obstaja samo Bela krajina. Že pred meseci mi je romski deček prinesel deset evrov v naprej, da bo letos šel smučat.« Deset evrov – toliko namreč stane otroška karta za smučišče v Črmošnjicah.
