»Ljudje sovražijo politike,« je rekla Lesya Orobets v drugem nadstropju zgradbe ukrajinskih sindikatov, kjer so protestniki postavili svoj štab. »Pa vendar teden dni stojijo tukaj zaradi politike.« Bila je utrujena, kot da ta teden tudi sama ni spala. »Ampak saj res od prejšnjega četrtka nisem spala,« je pojasnila razkuštrane lase in globoke podočnjake. Oblečena je bila v črn smučarski kombinezon in debel volnen pulover. Daleč od stroge elegance, s katero je lani v evropskem parlamentu rotila poslance, naj ne obupajo nad Ukrajino. S ponosom je rekla, da je bila med prvimi petdesetimi, ki so prišli na Majdan protestirat, ker je predsednik Viktor Janukovič v zadnjem trenutku zavrnil podpis sporazuma, ki bi Ukrajini odprl vrata v dolgo pot do članstva v Evropski uniji. »Čez pol ure nas je bilo dvesto. V eni uri dva tisoč. Zvečer deset tisoč. In v nedeljo je bila v središču mesta največja množica ljudi, kar jih je Kijev kdajkoli videl. Bilo nas je več kot leta 2004 med oranžno revolucijo.«
Govorila in gibala se je kot aktivistka, doma med improviziranimi prostori, hitrimi sestanki na stopnicah zgradbe sindikatov, kjer dvigalo ne dela, letaki, prostovoljci in ljudmi z zastavami v fantazijskih uniformah. Iz plastičnega kozarca je pila čaj, ki so ga skuhali v poljski kuhinji desno od vhoda v zgradbo.
»Revolucija,« je kričala množica, Lesya Orobets pa je kimala. Vendar sama ni niti aktivistka niti revolucionarka. Je poslanka v ukrajinskem parlamentu in poklicna političarka. Njen mož je pobegnil iz države, ker da mu grozi politično motiviran proces. Aktivistka je bila leta 2004, ko je sodelovala v demonstracijah, ki so razveljavile rezultat zelo spornih volitev, na katerih je Janukovič poskušal postati predsednik države. Leta 2010 mu je uspelo na regularnih volitvah, sedaj pa mu na trgu ponovno grozijo z odstavitvijo. V trenutku panike je na trg poslal brigado posebnih enot policije, ki so s skrajno stopnjo nasilnosti razgnale množico tako, da so stotinam ljudi razbili glave. Petnajst ljudi pogrešajo in nihče ne ve, kje so končali.
V tem vzdušju na trgu Majdan poleg ukrajinskih vihrajo evropske zastave.
»Vem, da se to marsikomu lahko zdi čudno,« je rekla poslanka. »Ampak mi Evropo potrebujemo. Naveličani smo države, kjer imamo volitve samo zato, da predsednik z njo ravna kot s svojim zasebnim podjetjem in so vse odločitve sprejete mimo demokratičnih institucij.«
Argumenti, da je v Evropi slišati pomisleke o nedemokratičnosti evropskih institucij, se ji zdijo nerelevantni.
»Za nas to ni akademska razprava o lepoti politike,« je nervozno rekla. »Spremeniti moramo ustavo, sprejeti zakone, ki bodo onemogočili samodrštvo, ustanoviti mehanizme za implementacijo zakonov, vzpostaviti industrijske standarde, ekološke standarde in omejiti absolutno moč kombinacije petih ali šestih finančnih korporacij, ki imajo v lasti vso državo in njeno politiko. Vsaj nekakšno zaščito ljudje potrebujemo. Brez evropskih pristopnih pogojev to ne bo možno. Tam je jasen načrt, in zraven so kvadratki za kljukice izpolnjenih pogojev. Ukrajino se še da rešiti. Tukaj ni tako kot v Rusiji. Še obstajajo neodvisni mediji in še obstaja opozicija. Zakaj, mislite, da so ljudje sredi zime na mrazu? Zato, ker vedo, da je to zadnji trenutek, ko se še lahko borijo za normalno državo.«
Ljudje na trgu niso naivni. Vsakdo ima sorodnika ali znanca, ki dela v eni od evropskih držav. Iluzije o popolnosti evropskega modela integracije so že davno odpadle. Ljudje vedo, da je tudi v Evropski uniji mraz in da kontinent izgublja obljubo boljšega življenja. Vendar je biti zunaj na prepihu slabše, tam vlada gotovost, da bo življenje še slabše. Izračun je preprost. Ko bo zastarela ukrajinska industrija izgubila še zadnje trge v nekdanjih sovjetskih republikah, država ne bo več imela s čim plačevati ruskega plina, s katerim se pozimi grejejo, bogastvo pa bo v evropskih bankah poniknilo na zasebnih računih politikov. Evropa pomeni vsaj nekoliko višjo stopnjo transparentnosti. Ravno dovolj, da navdušuje. Ampak morda je zadnjič. Ni več veliko družb, ki bi si tako dramatično želele evropskih standardov.
Občutek, da se Evropski uniji niti ne da najbolj ukvarjati z Ukrajino, je za demonstrante neprijetno opozorilo, da bodo morda ostali sami.
»Predsednik in njegovi niso slišali jezika, ki ga razumejo,« je rekla poslanka. »Oni razumejo samo postavljene pogoje in sankcije v primeru, da jih ne izpolnijo. Tako je postopal Putin in poslušali so ga. Dovolj bi bilo, če bi jim zagrozili s personalnimi omejitvami potovanj v Evropo, če se ne bodo lepo obnašali. Takoj bi vprašali, kaj naj naredijo.«
Učinek je bil nenavaden. Okrog polnoči so na trgu ljudje slišali, da je umrl Nelson Mandela. Stali so okrog vročih gašperčkov, bencinskih sodov, v katerih je grel ogenj, in poljskih kuhinj ter se prerekali o politiki. Majdan je ponoči kot taborišče v kožuhe oblečenih naseljencev sredi divjine, kjer se vzpostavlja starodavna skupnost, v kateri ljudje neposredno odločajo o svoji usodi. Le da na velikem televizijskem ekranu kažejo sliko neposrednega prenosa demonstracij. Normalnost je zelo moderen fenomen.