Po drugi strani ne bi smel biti presenečen: David Clines, nekdanji predsednik britanskega Združenja za proučevanje Stare zaveze, ugotavlja, da tudi večina tistih strokovnjakov, ki sicer kritično pretresajo Biblijo, tu praviloma onemi. Tako imenovani recepcijski kriticizem, ki razpravlja o tem, kakšno je bilo sprejemanje, razumevanje neke biblične ideje in kakšen je njen izvorni pomen, na široko obide domnevno etično jedro krščanstva in zahodne civilizacije (The Decalogue: The Scolarly Tradition Critiqued). Tako je tudi med njimi izostal premislek o tem, kakšen je njihov dejanski etični pomen.

Zapovedi za Hebrejce in moške

Zaplete se že pri vprašanju, katere zapovedi. Ali pohvalne besede veljajo biblični ritualni verziji iz Ex 34, ki je najverjetneje najstarejša? Se morda misli na verzijo Ex 20 ali Dt 5? Se misli na verzijo iz katoliškega ali katerega drugega katekizma? Problem je namreč v tem, da se vse te verzije vsaj deloma medsebojno razlikujejo. Ex 20 ima ob tem trinajst in ne deset zapovedi. Ne moremo preprosto reči, da je zapoved hkrati a in ne-a. V Dt 5 je deseta »Ne želi hiše svojega bližnjega /…/!«, v Ex 34 pa »Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere!« V Ex 20 je druga »Ne delaj si rezane podobe!«, v katoliški verziji pa te sploh ni.

Komu so bile zapovedi namenjene? Vse biblične verzije so bile namenjene izključno rodu Hebrejcev/Judov/Izraelitov (»Spomni se, da sem te izpeljal iz egiptovske dežele!«). Druga ljudstva in ženske (razen posredno – kot sužnje, dekle in žene v posesti moških) niso med naslovniki zapovedi. Nagovorjeni so moški, ki posedujejo zemljišča, hišo, hlapce in sužnje – in bi potemtakem mogli pričati na sodišču (»Ne pričaj po krivem!«).

Tudi nikjer drugje v sosednjih zapisih zapovedi niso predstavljene kot univerzalen etični sistem. Z rodovnostjo oz. parohialnostjo, pa tudi s patriarhalnostjo (izključenostjo žensk), je deset zapovedi podobnih večini drugih znanih etičnih kodeksov svojega časa, časa izpred dva tisoč petsto let. Če izvorne verzije niso bile mišljene univerzalistično, je treba reči, da jih tisti, ki se nanje dandanes sklicujejo, kot da gre za univerzalistične, vede ali nevede ponarejajo. To pomeni, da – v vsej svoji ponižnosti do nekakšnega boga – kar mimogrede po lastnem človeškem okusu spreminjajo tisto, kar naj bi bilo božje.

Kdo pa je avtor? Je to res bog? Če ne sledimo sodržavljanom, ki so v zadnjih letih iz miselne lenobe in nekaterih drugih motivov izdali razsvetljenstvo, je treba sprejeti interpretacijo, kakršno podaja kakšen star razsvetljenec ali kateri izmed redkih resnično kritičnih biblicistov. Tako že omenjeni Clines meni, da so avtorji zapovedi patriarhi judovske skupnosti, ki so s sklicevanjem na grozečega boga zavarovali svoje lastninske pravice (The Decalogue as the Prohibition of Theft). Nenavadno je, kako v zapovedih, ki naj bi bile božje, pogrešamo »pozitivni program«, dodaja, ali karkoli drugega, kar ne bi v prvi vrsti izražalo skrbi relativno premožnih za svojo živo in neživo lastnino.

Da »božje zapovedi« niso avtorstvo boga, bi bilo bolje tudi za »božji« ugled. Če namreč smisel zapovedi razumemo v kontekstu bližnjih poglavij bibličnih besedil (predvsem Eksodusa in Devteronomija), je mogoče reči, da so moralno povsem nespodobne. Zapovedi, ki zapovedujejo vero v enega boga, nastopajo v kontekstu okrutnega kaznovanja tistih pripadnikov rodu, ki verujejo v druge bogove ali ne verujejo (tako v Dt 13, 7–13, Dt 17, 1–7). »Kdor daruje bogovom razen Gospodu samemu, bodi iztrebljen!« (Ex 22,19). Zgodba o zlatem teletu, ki pripoveduje o tem, kako so nekateri (tj. častilci teleta) moralno zabredli in bili zato zasluženo usmrčeni (Ex 32), je zmagovalčeva pripoved o tem, kako so se spori med duhovniškimi frakcijami razpletli z nasiljem nad drugače mislečimi. Jeruzalemska frakcija je v skladu z »božjimi zapovedmi« do tal potolkla privržence Arona: »Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda.«

Težko si predstavljam sodobno ustavo oz. zakonodajo, ki bi na tak način regulirala versko ali kakršno koli svobodo. Še na desetine drugih dejanj je namreč sankcioniranih s smrtjo: otroci, ki so neubogljivi; ženske, če so spolno občevale pred poroko; nabiranje dračja na sobotni dan... Tudi mnoga taka dejanja, ki so vsakdanja sodobnim častilcem zapovedi.

V boju s sosednjimi ljudstvi so z zakletvijo zapovedana ubijanja, pohlepne kraje vse njihove žive in nežive lastnine. Dejanja, ki so v nasprotju z vsemi pravili sodobnega vojnega prava oz. ženevsko konvencijo, pa niso v nasprotju z zapovedmi. Nikjer v kontekstu pojavljanja namreč zakletev ni moralno obsojana. Ko je Mojzesu, domnevnemu prejemniku zapovedi, zastavljeno vprašanje, kaj storiti s svojci poražene vojske, zaukaže poboj vseh otrok in žensk, razen tistih, ki še niso spoznale moža; te naj si prihranijo zase (Nu 31, 13–20). Tudi zato Ernst Renan zapiše: V Bibliji človeška krutost dobi obliko sporazuma z bogom.

Zapovedi in njihov biblični kontekst izražajo duha časa, družbenih okoliščin in ne kakšnega vrojenega duha etnije. Regina Schwartz (The Course of Cain: the Violent Legacy of Monotheism) opozarja, da se je biblični kodeks oblikoval v razmerah pogostega pomanjkanja življenjskih virov. Medsebojno tekmujoča bližnjevzhodna ljudstva so boj za pičle vire ovila v voljo tega ali drugega boga. Vest je bila lažja in pogum večji, če se je zločinsko delovalo v imenu boga. Leta 1868 je bila v Dibonu v Transjordaniji najdena stela (kamnita plošča) moabitskega vladarja Meše, ki je le preslikava genocidnih dejanj, groženj in fantaziranj Izraelitov: hvali se, da je dal pobiti vse Izraelite. Fantaziranj, ker gre, kot poudarja biblicist Gerd Lüdemann (The Unholy in the Holy Scripture), v znatni meri le za nasilniške fantazije. Te so bile v bibličnem primeru toliko lažje, ker se je biblični bog razvil iz boga vojne. To poudarja sociološka tradicija vse od klasika Maxa Webra do sodobne Susan Niditch (War in the Hebrew Bible). »Na začetku« ni bil (en) bog, temveč mnogobožno ljudstvo, ki se je v tekmi za preživetje sčasoma vse bolj opiralo na najbolj bojevitega izmed svojih bogov. Na koncu mu je (za nazaj) pripisalo še avtorstvo začetka.

Papeževe zmote

Očitno pa tudi dobrovoljni papež Frančišek ne zmore iz tozadevnih zmot. Ko je desetega junija v Rimu v okviru leta vere govoril aktivistom gibanja »deset trgov za deset zapovedi«, je o zapovedih povedal tako rekoč vse, kar ni res. Imenuje jih »darilo boga, vsem moškim in ženskam vseh časov«. Kako ženskam, če pa niso nagovorjene? Kako vsem ljudem vseh časov, če je šlo za v kamen vklesano pogodbo, ki je zadevala izključno Izraelite? Zapovedi da kažejo pot v svobodo, je dodal: »Učijo nas izogibanja sužnostim, v katere zabredemo, če se vdamo malikom, ki smo jih napravili sami.« Mar res? Kaj pa potem počnejo sužnji v dveh bibličnih verzijah zapovedi? Se je s častilci zlatega teleta ravnalo humano? Jih ne bi bolje ščitila katera koli človeška zakonodaja sodobnega časa kot pa Mojzesova oziroma »božja«? Učijo da nas »ljubezni, ki prihaja od boga« in »premagovanja želje po moči, lastnini in denarju«. Ali ni šlo v njih ravno za to, kako v lastnini materializirano moč zavarovati s sklicevanjem na boga?

Na teh zmotah papež žal in po nepotrebnem gradi tudi sveži dokument Evangelii Gaudium, ki je poglobljena kritika neoliberalnega kapitalizma. Biblični Ne ubijaj! postavlja jasne meje v varovanju človeškega življenja, pravi (EG, 53). Takoj nato se naveže na zgodbo o zlatem teletu kot pripovedi o tem, kako lahko zabredemo pod oblast malikov (kapitala). Ne da bi se spomnil na meč, ki naj bi si ga častilci boga pripeli k boku. Res je: »božje zapovedi« so prebavljive samo, če jih razumemo narobe.