Začeti velja s stvarmi, ki nas povezujejo. In vez med slovensko in rusko prodorno mislijo je v zadnjih tednih na očeh vsega sveta: Slavoj Žižek si izmenjuje srčna pisma, polna naklonjenosti, z eno od zaprtih članic političnih umetnic Pussy Riots, Nadeždo Tolokonikovo. Skupaj s svojima soustvarjalkama Marijo Aljokino in Jekaterino Samučevič je zaprta, ker naj bi užalila rusko cerkev in politični vrh. V resnici so, kot je Nadežda razložila na sodišču, le pele svojo himno – O, sveto sranje. »Sveto sranje je naša ocena situacije v naši državi.« Štiriindvajsetletnica je pred meseci začela gladovno stavko, s katero je želela opozoriti na obupne razmere v ruskih zaporih – v njenem primeru v delovnem taborišču. Nato je izginila. Sredi novembra se je izkazalo, da so jo premestili tisoče kilometrov stran v Sibirijo, kjer je sedaj v bolnišnici zaradi posledic, ki jih je utrpelo njeno zdravje zaradi gladovne stavke. Vse tri članice Pussy Riots bi, bi morala zahtevati slovenska premierka, morale biti izpuščene na svobodo takoj in ne po preteku dvoletne kazni, ki jim je bila izrečena avgusta lani.

Ob tem pa je ruskemu predsedniku treba jasno predočiti meje še sprejemljivega vmešavanja v zadeve druge, »sestrske« države in opozoriti na spoštovanje državne suverenosti ne glede na njeno geografsko in ekonomsko moč. Rusija je namreč v imenu zaščite svojih interesov poleti leta 2008 vpadla v Gruzijo, od katere sta se posledično dokončno odcepili Južna Osetija in Abhazija. Med obetajočimi se dvostranskimi pogovori o gradnji Južnega toka se velja pozanimati tudi o ruski diplomaciji zvijanja rok in izsiljevanja s sosednjo Ukrajino. V tednih pred novembrskim ukrajinskim nepodpisom sporazuma z EU, ki je sprožil množične proteste, je Rusija prepovedala uvoz nekaterih ukrajinskih izdelkov, podaljšala postopke ob prehajanju meje in zagrozila z drugimi ekonomskimi ukrepi.

Ruskega sogovornika bi veljalo spomniti tudi na »izginotje« aktivista Leonida Razvožhajeva oktobra lani izpred pisarne UNHCR v Kijevu. Po poročanju Human Rights Watch je bil ugrabljen, saj se je čez nekaj dni pojavil v priporu v Moskvi. Osumljen je, da je sodeloval pri organizaciji protestov maja 2012, tik pred Putinovo inavguracijo. Na poti med Kijevom in Moskvo je podpisal priznanje svojih zločinov, njegov predobravnavni pripor pa je sodišče konec oktobra podaljšalo do 6. februarja.

Aktivisti po vsem svetu bodo 10. decembra, na dan, ko naj bi se sestala Bratuškova in Putin, pisali apele Amnesty International, pozivajoč, naj Rusija spoštuje pravice protestnikov, ki so v Moskvi sodelovali na množičnih protestih po parlamentarnih volitvah leta 2011 in po predsedniških volitvah marca 2012. Vladimir G. Akimenkov, Artiom V. Saviolov and Mihail A. Kosenko so bili prvič za kratek čas priprti med protesti na moskovskem trgu Bolotnaja maja 2012. Mesec dni kasneje so bili ponovno aretirani in v zaporu ostajajo do danes. Amnesty International jih označuje za zapornike vesti, zaprte v neskladju z mednarodnopravnimi obveznostmi države zaradi osebnega prepričanja in javnega izražanja.

Ker bo februar in s tem začetek olimpijskih iger kar naenkrat tu, velja pozornost nameniti tudi poročilom Human Rights Watch o kršitvah pravic migrantskih delavcev med gradnjo novih stadionov in olimpijskih vasi. Hkrati prebivalci iz okolice Sočija opozarjajo na okoljske posledice megalomanskih infrastrukturnih projektov, ki zanje predstavljajo življenjsko grožnjo zaradi zemeljskih plazov, prekinjene oskrbe z vodo, prisilnih izselitev z domov... Okoljski aktivisti, ki opozarjajo na škodljive prakse vlade med pripravami na svetovni dogodek rekordov in blišča, v zadnjih mesecih poročajo o še intenzivnejšem oblastnem nadlegovanju in aretacijah posameznih lokalnih aktivistov.

Gesta solidarnosti z diskriminiranimi bi vsekakor bila, če bi predsednica vlade 10. decembra v Rusiji nosila mavrično zastavo, znak gibanj, ki se borijo za enakopravnost ne glede na spolno usmerjenost posameznika. Lani je moskovsko sodišče za sto nadaljnjih let prepovedalo organizacijo parade ponosa v prestolnici. Tako so jo LGBT-aktivisti letos organizirali prek virtualnih omrežij, v Sankt Petersburgu, kjer se je parada zgodila, pa se je končala z nasiljem in okrvavljenimi paradniki. Nacionalistični napadi, ki jih preveva sovraštvo do homoseksualnosti, postajajo vse pogostejši in brutalnejši. Pomemben element v nestrpnosti do LGBT-skupnosti igra tudi diskriminatorni zakon, ki ga je poleti podpisal Vladimir Putin in ki kot zločin določa vsako podajanje informacij mladim o »netradicionalnih spolnih razmerjih«. V četrtek je sodišče v Arhangelsku izreklo prvo kazen na podlagi novega zakona znanemu aktivistu Nikolaju Aleksejevu.

Rusija je novembra lani sprejela tudi zakon, ki zahteva od nevladnih organizacij, ki dobivajo del sredstev iz tujine in se ukvarjajo s »političnimi aktivnostmi«, da se prijavijo kot »tuji agenti«. Zaradi nespoštovanja zakona so ruske oblasti nekaj organizacij že zaprle, začele pa so tudi z uveljavljanjem sodnih orodij, ki silijo organizacije, da se razglasijo za »tuje agente«. Zakon, ki omejuje in diskriminira svobodo združevanja in organiziranja, mora biti razveljavljen. Human Rights Watch opominja, da je Putin sam obljubil, da se bo to zgodilo. Pri izpolnitvi te obljube mu gre dati vso podporo.

Tem za pogovor in iskreno izmenjavo mnenj tako ne bi smelo zmanjkati, tudi zato, ker bi tudi ruska stran lahko svojim slovenskim sogovornikom zastavila kakšno vprašanje o spoštovanju človekovih pravic v Sloveniji (izbrisani, diskriminatoren odnos do istospolnih parov, zaprti mariborski protestniki ipd.). Stvar poguma pa je, kaj bo povedano, kaj obljubljeno in kaj nato narejeno. Kot bi dejal v četrtek preminuli južnoafriški borec za enakopravnost in svobodo, Nelson Mandela: Vedno se zdi nemogoče, dokler ni narejeno.