A lepo po vrsti. Spoštovani Peter Debeljak, ne skrbite, nimam vas za »zvitega in aktivnega soustvarjalca zlovešče vladne strategije«, kakor ste si s kančkom cinizma pripisali. Zagotovo pa ne morem mimo vašega sočnega opisa segmentacije na trgu dela, ki jo postavite v dva skrajna intervala, to je postsocializem (za starejše) in divji zahod (za mlajše).

A pojdimo k bistvu. In naj ga opredelim v dveh točkah.

Prvič. Nikoli ne bom pristal na tezo, da je spoštovanje delovne zakonodaje »postsocializem za vse«, kakor napeljujete v svojem odgovoru. Še manj pa na tezo, da na tej podlagi »interesne skupine, ki s takšno salonsko držo gradijo svoje politike, v realnosti gradijo svoj status quo, ki je izrazito družbeno nepravičen do mladih«. Kajti na koncu koncev se vsaka zgodba mora začeti v izhodišču. In izhodišče je, ponavljam, in bom vedno znova ponavljal, zakon o delovnih razmerjih (ZDR), ki v 4. členu zapiše, da »je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca«. V 13. členu istega zakona pa je med drugim zapisano, da »če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon.« Če je opozarjanje na osnove ZDR nekaj »postsocialističnega«, tudi prav, potem sem »(salonski) postsocialist«.

A tako, kakor se mi kot sindikalistu precej neupravičeno očita, da bežim od realnosti medgeneracijskega konflikta (glede na zapis Mojce Pišek), je treba priznati, da se tudi skozi debate o takšnem in drugačnem medgeneracijskem konfliktu dostikrat beži od enega izmed temeljnih problemov na trgu dela, ki ga lahko preprosto opišemo z naslednjim vprašanjem: kaj si – delavec ali storitev? In ZDR daje jasen odgovor. Pika. Ampak očitno ne. Prav ta teden smo lahko recimo prebrali na spletni strani RTV SLO zapis o avtorskem delu s polnim delovnim časom. Pa smo spet tam. Seveda sam ne bežim od tega, da si bo marsikdo ob teh mojih besedah mislil, glej ga, sindikalista, pojma nima, kaj se dogaja na trgu dela, avtorske pogodbe so pač dejstvo, pogodbe za (ne)določen čas pa fatamorgana in privilegij. Ampak, ali je rešitev v tem, da se beži od pravic, ki jih daje ZDR, in hkrati očita starejšim »relativno mnogo pravic«, kot se zapiše Mojci Pišek? Pa se vsi skupaj iskreno vprašajmo: če bi inšpektorji za delo utegnili pogledati vse te avtorske pogodbe in statuse samozaposlenih, v koliko primerih bi v njih našli elemente delovnega razmerja? Saj vsi poznamo odgovor, ne slepomišimo – v ogromno primerih. In kaj bomo sedaj naredili? Ali bomo vsi skupaj čakali, da bo oseba »honorarno zaposlena« po osem, devet, dvanajst, petnajst let in vmes s prstom kazala na »privilegirance – redno zaposlene«? Saj vsi vemo, kaj se bo zgodilo, in tukaj vračam žogico gospodu Debeljaku – prav s takšno stigmatizacijo osnovnih delavskih pravic, ki se jih enostavno porine v predal »postsocializma«, dajemo popolno odvezo delodajalcem za popoln divji zahod. In zato se bom tukaj vedno znova ponavljal – kadarkoli sem pripravljen na debato o medgeneracijskem konfliktu, a postavimo jo na ustrezne temelje. Torej, spoštovani, spoštovana, kaj si – delavec ali konkurenčna storitev?

Ob tem pač ne morem mimo zapisa Mojce Pišek, da je »zadnji poskus sindikalistov, da bi generacijski konflikt prikazali kot vsiljen od oblasti, neokusen in prozoren, predvsem pa nekonstruktiven«. Hvaležen bi bil za pojasnilo o tem, kaj je nekonstruktivnega v tem, da opozarjam, da se v veliko primerih za zgodbo o medgeneracijskem konfliktu skriva zgodba o siljenju delavcev v storitve? Ali si moram »konstruktivno« zatisniti oči pred tem? Saj vem, da v današnjem času hiperpodjetizacije ni ravno atraktivno na glas povedati, da si – delavec. A ravno v današnjem času je to treba na ves glas in skupaj povedati – tako je, delavec sem. S svojimi pravicami, ki so bile kolektivno izborjene. In ne individualizirana, izolirana storitev, s katero se vsak meseca pometa in ki se vsak mesec izčrpava za vse manjši in vse bolj nereden honorar. Lahko pa si vsi skupaj zatisnemo oči pred to grdo realnostjo trga dela. In s tem bo zelo hitro tudi ZDR izginil. Kajti nekaj je jasno: pravice so žive toliko, kolikor se jih ne samo izbori, ampak tudi uporablja.

Drugič. Spoštovani gospod Debeljak, zakaj spet problematizacija javnega sektorja? Včasih se mi zdi, da kakor velja maksima o tem, da vse poti vodijo v Rim, tako vse bolj velja maksima, da je temeljni problem delavskih pravic javni sektor, ki se v preobilju le-teh utaplja. In potem se spet vsi skupaj zataknemo v debati o velikosti, učinkovitosti in »rigidnosti« javnega sektorja. No, ko smo že pri tej »največji rigidnosti« javnega sektorja – verjamem, da je to le še ena izmed vaših tako imenovanih »sočnih ilustracij«, gospod Debeljak. A ne vem ravno, če bi se s to »sočno ilustracijo« strinjala negovalka v javnem domu za domnevno privilegirane stare, ki si dan za dnem vztrajno uničuje svoje zdravje, da lahko na koncu meseca prejme globoko podpovprečno plačo. Ne pozabimo, da je delež zaposlenih v storitvah socialnega varstva (ja, tudi dom za privilegirane stare je socialnovarstveni) v Sloveniji globoko pod evropskim povprečjem, saj dosega le 42 odstotkov zaposlenosti znotraj sektorja v primerjavi s povprečjem EU. Seveda, najlažje bi se mi tukaj očitalo populizem – a to ni nič v primerjavi s tem, da se celotni javni sektor spravi na najmanjši skupni imenovalec »daleč največje rigidnosti naokoli«. Ali da se medgeneracijski konflikt reši s tem, da uvedeš neko matematično »–3% + 2% > –1%« formulo v javnem sektorju. Povejte to formulo kakšni starejši delavki in ji povejte v obraz »ste pač prestari in odvečni, vaše mesto je na Zavodu RS za zaposlovanje«. In še eno, oziroma dve vprašanji za vas, gospod Debeljak – kaj pa delodajalci v »realnem« (kot da je javni sektor fiktiven) sektorju? Kaj pa ustvarjanje novih delovnih mest?

In res samo še eno vprašanje za konec – gospod Debeljak, ali je promocija pravic iz delovnega razmerja med mladimi nelegitimno dejanje?

GORAN LUKIČ, ZSSS