Včeraj so člani nemške socialdemokratske stranke v poštne nabiralnike prejeli pismo, v katerem jih vodstvo prosi, naj glasujejo o koalicijski pogodbi med socialnimi in krščanskimi demokrati. Njihovi odgovori naj bi na naslov vodstva stranke prispeli najkasneje do polnoči naslednji četrtek. Natanko čez teden dni pa bodo v dvorani nekdanje poštne železniške postaje v berlinskem okrožju Kreuzberg glasovnice tudi prešteli. Če se bo pozivu odzvalo vsaj 20 odstotkov članstva, bo rezultat za vodstvo stranke zavezujoč in bo odločal o tem, ali bodo socialdemokrati stopili v vlado ali pa bodo razpisane nove volitve.

Nemški volilci si želijo velike koalicije, je konec prejšnjega tedna pokazala javnomnenjska raziskava inštituta Forsa. Kar 65 odstotkov vprašanih se je izreklo zanjo. Med volilci socialdemokratov je delež še višji, veliko koalicijo podpira kar 78 odstotkov vprašanih. V primeru, da bi večina članov socialdemokratske stranke glasovala proti podpisu koalicijske pogodbe s krščansko unijo, bi celotno vodstvo stranke odstopilo, v Nemčiji pa bi morali razpisati nove volitve. Teh si socialdemokrati v resnici ne želijo. Prvič zaradi tega, ker imajo Nemci bolj malo razumevanja za to, da bi jih v nekaj mesecih kar dvakrat klicali na volišča, in bi »krivca« zagotovo kaznovali, drugič pa zato, ker bi se lahko v parlament znova vrnili liberalci, ki so Merklovi zagotovo ljubši partner kot rdeči tovariši.

Vodstvo socialdemokratske stranke se je dobro pogajalo in v koalicijsko pogodbo jim je uspelo zapisati nekatere od najpomembnejših predvolilnih obljub. Odločitev, da rezultat pogajanj preverijo pri svojem članstvu, se je izkazala kot dobra pogajalska taktika pritiska. Socialdemokrati so za pogajalsko mizo dosegli več, kot bi jim pripadlo po volilnem rezultatu.

Iztržki

Nemci bodo tako od leta 2015 dalje v panogah, v katerih se socialni partnerji niso dogovorili za tarifne pogodbe, plačani najmanj 8,50 evra na uro. Od leta 2017 bo najnižja urna postavka veljala za vse.

Poskus krščanske unije, da bi uveljavila izjeme za praktikante, dolgotrajno brezposelne, ki ponovno najdejo zaposlitev, in posebne poklicne skupine, ni uspel. Več kot četrtina delojemalcev v vzhodni Nemčiji in 15 odstotkov v zahodni zasluži manj kot 8,50 evra na uro, vsako tretje malo podjetje bi moralo svoje zaposlene plačevati več.

Z uveljavitvijo minimalne plače naj bi se izboljšal materialni položaj najslabše plačanih in razbremenila državna blagajna. Doslej je namreč država tistim, ki so bili zaposleni in so zaslužili manj, kot zagotavlja socialna podpora Hartz IV, nadomestila razliko. Gospodarski lobiji in tudi nekateri ekonomisti svarijo, da bo uvedba najnižje urne postavke uničila celo do milijon delovnih mest, toda rezultati študije, ki jo je že leta 2009 naročila nemška vlada, je ugotovila drugače.

Šest nemških znanstvenih inštitutov je preverilo, kako se je uvedba minimalne plače obnesla v panogah, kjer so se o njej dogovorili socialni partnerji. Novembra 2011 so predstavili rezultate svojega dela in ugotovili, da uvedba minimalne plače ni povzročila ukinjanja delovnih mest v teh panogah. Nasprotno, z njo so bili zadovoljni oboji: delojemalci in delodajalci.

Bolje bo pod novo vlado tudi tistim nemškim upokojencem, ki so se zgodaj zaposlili in v pokojninsko blagajno vplačevali več kot 45 let, pa so morali doslej delati do 65. leta. Odslej se bodo lahko brez odbitkov upokojili že pri 63 letih. Bodoča vlada naj bi hkrati popravila krivice pri obračunavanju pokojnine materam, ki so rodile pred letom 1992, in zagotovila dodatek vsem tistim, ki so prispevali v pokojninsko blagajno 35 let, a imajo zaradi nizkih plač zelo nizko pokojnino. V prihodnje bo njihova pokojnina znašala najmanj 850 evrov.

Veselijo se lahko najemniki stanovanj v velikih mestnih središčih, oba koalicijska partnerja se strinjata, da je treba rast najemnin omejiti. Pozitivne novice prinaša koalicijska pogodba za otroke migrantov, ki so se rodili v Nemčiji. Ti so se doslej pri 23. letu morali odločiti za nemško ali pa državljanstvo svojih staršev. Odslej bodo lahko imeli obe.

Krščanski uniji je uspelo uveljaviti svoje zahteve pri prehodu na obnovljive vire energije. Socialdemokrati bi jih v večji meri uveljavili že prej, v koalicijski pogodbi je sedaj zapisano, da bo njihov delež 45-odstotni šele leta 2025, namesto pet let prej.

Kljub temu da naj bi vsi »socialni« ukrepi bodoče vlade zahtevali več kot 20 milijard evrov v celotnem mandatnem obdobju, pa so se vse koalicijske partnerice še naprej zapisale varčevanju pri državnih financah. Cilj velike koalicije je, da bi stopnjo zadolženosti v desetih letih z 81 znižala na 60 odstotkov bruto družbenega proizvoda, do konca leta 2017 naj bi bila nemška država zadolžena le še v višini 70 odstotkov BDP. Od leta 2015 naprej se v skladu z dolžniško zavoro v ustavi ne bi več na novo zadolževali.

Z nekaj aritmetike bo ob visokih davčnih prilivih, prenosu nekaterih bremen na socialne blagajne, delodajalce in delojemalce ter pozabljenih obljubah o znižanju stopenj prispevkov v pokojninsko blagajno mogoče oboje. Celo to, da krščanska unija izpolni svojo najbolj pomembno predvolilno obljubo: vlada v naslednjih štirih letih ne bo zvišala davkov.

Pozabljivi socialdemokrati

Če je vstop socialdemokratov v bodočo nemško vlado vendarle njen obraz spremenil v socialno malce bolj prijaznega, pa nasprotno velja za evropsko politiko. Kar je zapisano na borih desetih straneh, ki se v koalicijski pogodbi ukvarjajo z Evropsko unijo in reševanjem dolžniške krize, kaže na to, da evropska politika trdno ostaja v rokah kanclerke in da Merklova po volitvah ni nič drugačnega prepričanja kot pred njimi.

Kljub temu da bo nova vlada razrahljala vajeti varčevanja doma, Merklova od evropskih partnerjev zahteva enako kot prej: varčevanje in reforme, konsolidacijo proračunov in zvišanje konkurenčnosti. Krizne države naj bi se k reformam v bodoče zavezale celo z dvostranskimi pogodbami.

»Zdravi post, ki ga je Merklova predpisala kriznim državam, se je spremenil v bolezensko stradanje,« je še pred pol leta bentil šef socialdemokratov Sigmar Gabriel. A če se je še poleti zavzemal za kolektivno jamstvo za dolgove kriznih držav in celo sklad, s pomočjo katerega bi kriznim državam pomagali odplačevati stare dolgove, je potem, ko je ugotovil, kako nepriljubljene so takšne ideje med nemškimi davkoplačevalci, v koalicijski pogodbi na takšne ideje povsem pozabil.

»Solidarnost je tesno povezana z lastno odgovornostjo,« so sedaj skupno zapisali v koalicijsko pogodbo, zato je treba ohraniti princip, da vsaka država jamči za svoje obveznosti. Vsaka oblika kolektivnega jamstva bi ohladila prizadevanja kriznih držav za reforme, meni Merklova, če so proračuni še vedno v rokah nacionalnih držav, ne more biti nadnacionalnega jamstva za dolgove. Pomoč iz reševalnih skladov naj bi bila dostopna le kot zadnja možnost, potem ko so bile izčrpane že vse druge, in to le v primeru, ko bi položaj posameznih kriznih držav ogrožal stabilnost celotnega evrskega območja.

Diskusija o tem, da bi reševalni sklad ESM bankam pomagal neposredno in bi se s tem države izognile dvigovanju stopnje lastne zadolženosti, teče že dolgo. Kanclerka Merklova nad to idejo nikoli ni bila pretirano navdušena, sedaj jo dopušča le kot zadnjo možnost. Banke bodo najprej reševali njihovi lastniki in upniki, šele če res ne bo šlo drugače, bi lahko vskočil ESM. Bančne vloge do 100.000 evrov naj bi še naprej ostale zaščitene.

Nekaj socialdemokratskega črnila se je zlilo le v vrstice, kjer je izražena volja, da se uvede davek na bančne transakcije. Pri tem je Merklova demokratom popuščala že doslej, a kaj bolj zavezujočega od tega, da ga je treba uvesti hitro, v koalicijski pogodbi ni zapisanega.

Nemški časopis Die Zeit je zapisal, da v novi koalicijski pogodbi povsem umanjka odgovor na vprašanje, kako si bodoča vlada predstavlja prihodnji razvoj Evrope, prav tako ni videti nobene sveže ideje, kako naj bi se Evropska unija izvlekla iz finančne in dolžniške krize. Merklova ni človek, ki bi vladal z vizijo, temveč ženska, ki vlada s pragmatizmom, je pogost odgovor vlade na omenjene pomanjkljivosti. Ne le kritični glasovi iz kriznih držav, temveč tudi drugod v Evropi in po svetu opozarjajo, da je Merklovi s takšnim pragmatizmom in strogo varčevalno politiko v prezadolženih državah spodletelo, da je prinesla le brezposelnost, krčenje gospodarstva in socialno stisko.

Spomladanske volitve v evropski parlament se zato lahko v kriznih državah sprevržejo v populistični votum proti Merklovi in njeni politiki, v svoji kolumni za berlinski časopis Die Tageszeitung opozarja novinarka in avtorica Ulrike Herrmann. Toda tudi v Nemčiji je mnogo volilcev že ob jesenskih parlamentarnih volitvah tako krščanski uniji kot tudi socialdemokratom ubežalo k desnopopulistični Alternativi za Nemčijo (AfD).

Konec prejšnjega tedna je javnomnenjski inštitut Forsa AfD izmeril 5 odstotkov glasov. S takšnim rezultatom bi ob septembrskih volitvah desnopopulistični evroskeptiki vstopili v nemški parlament.