A z ekrana je vame zrl na videz skrajno resen človek, ki ga v svoj studio ni povabila Saška Lendero, ampak Igor E. Bergant in je moral poleg obleke in kravate nedvomno imeti še kakšno kompetenco. Pa mu je vseeno uspelo izjaviti, citiram po spominu skrajno osuplega, da so v boju zoper korupcijo imena posameznih prekrškarjev nepomembna, ker se oni borijo proti sistemu, in da niso problem posamezniki, ampak celoten sistem, ki je skorumpiran.

Res je to rekel. Prisežem. Z odprtimi usti sem gledal vanj in čakal, da se bo nasmehnil in rekel, da se seveda šali, ali da ga bodo gostje v studiu prekinili, se zapodili k njemu in ga oklofutali, dokler ne pride spet k zavesti. Konec koncev so bili zbrani okoli njega večinoma zdravniki in človek bi mislil, da ti tudi po odhodu v politiko še vedno znajo prepoznati očitne simptome blodenj in da je njihova poklicna dolžnost pomagati revežu, ki ga zapušča razum. A se ni zgodilo nič od tega. Vsi, vključno z Igorjem E. Bergantom, so vljudno kimali, mene pa je imelo, da bi odstopil. Z nečesa. S česarkoli. Hotel sem predati posle in oditi na daljši dopust.

Ne grem se več! je vztrajno ponavljal en del mene, medtem ko je drugi dejansko premleval idejo, da se zapodim do Kolodvorske, vdrem v studio in… Ja, v resnici nisem vedel, kaj bi tam počel, čeprav mi je iz nekega razloga v glavi odzvanjal zvok motorke, in sem idejo na srečo opustil.

Naposled mi je vendarle uspelo ugasniti televizijo in sedeč na kavču sredi svoje dnevne sobe sem se počutil kot utopljenec, ki je v zadnjem hipu pred usodno omedlevico izplaval na površje in zajel zrak. Globoko sem dihal, srce mi je razbijalo in roke so se mi tresle. Zrl sem v temen ekran pred seboj in se ščipal po telesu, da bi preveril, ali morda ne sanjam. »Mi … se … borimo … proti … sistemu … imena … niso … pomembna...« sem ponavljal neverjetne besede, prepričujoč samega sebe, da je vse res, da je nekdo s smrtno resnostjo izjavil, da se je treba boriti proti skorumpiranemu sistemu in ne proti skorumpiranim posameznikom.

V glavi sem si predstavljal »skorumpiran sistem« kot trdnjavo na obrobju Ljubljane, nekam ob Cesto dveh cesarjev sem jo postavil, v bližino odpada, in v mislih sem videl goste v Bergantovem studiu, kako v paintball opravi jurišajo nanjo in jo nadebudno obstreljujejo z barvnimi kepami. Ne vem sicer, zakaj je imela ta trdnjava v mojih mislih obliko vetrnice, a to bo verjetno kaj freudovskega, povezanega z mojim odraščanjem.

V vsakem primeru se je ta domišljijski akcijski film končal s prizorom, v katerem se avtor nepozabne izjave, potem ko mu zmanjka barvnih kepic, z vso silo z glavo zaleti v vetrnico in hip zatem nezavesten obleži na tleh, iz čela pa mu, kot v starih dobrih risankah, začne poganjati vedno večja koničasta buška. In ko ta buška zraste tako zelo, da je skoraj že večja od njegove glave, na njej razberemo napis: »SKORUMPIRAN SISTEM, TO SEM JAZ!«

Nato sem vstal, nekaj časa besno hodil naokrog po stanovanju in samega sebe glasno prepričeval, da še tretješolčki vedo, da se korupcija ustavi, ko skorumpirance razkrijemo z imenom in priimkom; ko posijemo v temo anonimnosti, v katere varnem zavetju se podajajo modre kuverte; ko med ljudi zasejemo konkreten strah, da jih lahko nekdo zaradi nečednih dejanj osebno pokliče na odgovornost, da jih lahko razkrinka in poimenuje pred očmi javnosti; ko jim s konkretnimi dejanji damo jasno in glasno vedeti, da se ni več varno skrivati v sistemu in da ni več možno biti neopažen zgolj zato, ker nisi skorumpiran le ti, ampak je skorumpiran cel sistem. Ko skorumpiranost celotnega sistema preneha biti priročna krinka za skorumpiranost brezštevilnih in brezimnih posameznikov.

Nekje vmes, med tem rohnenjem, sem naposled zaspal in se zbudil v krasni novi svet, v katerem se je vodstvo naše protikorupcijske komisije odločilo za skupinski protestni odstop. Priznam, bilo je preveč usodnih udarcev za tako kratek čas in nisem več premogel energije, da bi bil ogorčen, jezen, razočaran ali kaj drugega. Le nemo in ravnodušno sem zrl v Gorana Klemenčiča in pomislil, da je najbrž tudi sam gledal tisto oddajo z bivšima ministroma za zdravje in da je tudi on slišal besede enega izmed nastopajočih. In nenadoma sem bil poln razumevanja za njegov odhod. Nenadoma se mi je njegov odstop zdel povsem logična poteza.

Za boj proti »skorumpiranemu sistemu« pač res ne potrebujemo protikorupcijske komisije. Za boj proti »skorumpiranemu sistemu« zadoščata paintball oprava in trda glava. In gremo na juriš. V Šoštanju se že vsi tresejo.