Ker je Velika Britanija v tistem času veljala za nekakšen branik miru v Evropi, ni čudno, da je v začetku decembra časopisne stolpce vsega sveta začel polniti nastanek ustavne krize v tej državi. Z omenjanjem možnosti odpovedi prestolu jo je povzročil januarja istega leta imenovani britanski kralj Edvard VIII. Napoved je 10. decembra tudi uresničil. Tako je vladal vsega 326 dni in ni dočakal niti svojega uradnega kronanja. Kralj se je odločil za odstop zaradi ljubezni do Američanke Wallis Simpson, ki ni bila plemenite krvi in po britanskih zakonih torej ne bi mogla postati kraljeva žena. Postavni in med ljudstvom priljubljeni 42-letni kralj je zaradi svojih afer s starejšimi in poročenimi ženskami težave povzročal že svojemu očetu, kralju Juriju V. Simpsonovo je spoznal leta 1931 in se vanjo zaljubil. Pri tem ga ni motilo, da je bila gospa že v drugo poročena in da je med svojim prvim zakonom z ameriškim pilotom Spencerjem domnevno zanosila z Mussolinijevim zetom in poznejšim italijanskim zunanjim ministrom Galeazzom Cianom. Potem ko se je odrekel prestolu, je Edvard večkrat nakazal naklonjenost nemškemu rajhu, ki ga je leta 1937 po poroki s svojo izvoljenko tudi obiskal in se zadržal na sprejemu pri Hitlerju. Nekoč sovražen odnos do Simpsonove so v Britaniji pozneje omilili in jo celo označili za žensko, ki je z osvojitvijo Edvarda Združeno kraljestvo obvarovala pred nacizmom, čeprav naj bi bila tudi sama simpatizerka te ideologije.

Rajši žrtvuje prestol, nego ljubezen

Ob času, ko pišemo to poročilo, stoji angleška javnost, pod vtisom vesti, da se bo kralj Edvard VIII. odrekel prestolu. Kot njegov naslednik pride v poštev Yorški vojvoda, kraljev najstarejši brat. Ker pa se brani prevzeti krono, preidejo pravice vladanja na njegovo starejšo hčerko princeso Elizabeto. Do njene polnoletnosti bo upravljal državo poseben regentski svet z vojvodo Cornwallskim (sedanjim kraljem) na čelu. Kralj Edvard bo po odstopu prevzel naslov vojvode Cornwallskega in se bo oženil z go. Simpsonovo, ki dobi naslov vojvodinje.

Nepopisna napetost, ki je zavladala v angleški javnosti pretečeni torek spričo vesti, da se hoče kralj Edvard VIII. oženiti z Američanko mrs. Simpsonovo v trenutku, ko to pišemo, še vedno traja. Baldwinova vlada se je v zadnjih dneh posvetovala z vladami dominionov, Indije in Irske na podlagi predlogov, ki jih je napravil osebni advokat mladega vladarja Monckton. Položaj se presoja takole:

Po britskih zakonih ni mogoče ugovarjati, če se hoče kralj poročiti. Kralj ima teoretično pravico, da vzame za ženo katerokoli žensko protestantske vere, izvzete so le katoličanke.

S tem je že podana jasnost k vprašanju, če je ženitev angleškega kralja državna ali zasebna zadeva. Toda v konkretnem primeru je treba upoštevati le komplikacije, ki so nastale zaradi neveste. Ga. Simpsonova po angleških zakonih še ni ločena in se ne bi mogla omožiti pred koncem aprila 1937. Prav za prav torej ni nobenega vzroka za kakšno vznemirjenje, kakor so ga pokazali angleški cerkveni in pa konservativni krogi sedaj. Kljub temu se je kralj Edvard že za svojo osebo odločil. Njegova odločitev je znana najožjemu rodbinskemu krogu, ki pa čuva o stvari največjo tajno. (...)

Angleški listi v zvezi s tem obširno razpravljajo o vprašanju kraljeve možitve z go. Simpsonovo. »Morning Post« piše: Če se kralj odreče ljubezni, žrtvuje samo svojo osebno srečo, če pa ostane pri tem, kakor je, ogroža bodočnost in blaginjo svojih narodov in stabilnost svoje države. Kralj stoji torej pred alternativo: da, ali izvede svojo voljo do kraja ali pa doprinese žrtev. »Daily Express« meni v zvezi z obravnavanjem tega vprašanja, da si Anglija ne more dovoliti, da bi izgubila sedanjega kralja. (...)

V zvezi s to odločitvijo namigujejo nekateri angleški listi tudi na možnost kraljeve abdikacije. Odstop pa ne bi bil lahka stvar. Angleška ustava namreč določa, da mora kralj v primeru odstopa o tem prej obvestiti ministrskega predsednika. Potem se mora sklicati tajni svet (Privy Council), ki mora abdikacijo odobriti; tretjič morata biti o takšni kraljevi nameri obveščeni obe zbornici, parlament in dom lordov. Zbornici morata seveda tudi odobriti kraljev sklep. Končno morajo potrditi, oziroma odobriti kraljevo odločitev glede odstopa še vsi dominioni britskega imperija. Če priglasi samo en dominion veto, postane abdikacija neveljavna. (...)

Jutro, 8. decembra 1936

Anglija dobi novega vladarja

London, 10. decembra, r. Nad teden dni trajajoča ustavna kriza, ki je nastala zaradi ženitvenih načrtov kralja Edvarda, je bila danes rešena z odstopom kralja. Ta odlok kralja je bil sporočen danes popoldne na seji zbornice ter je izzval splošno obžalovanje, saj je bil malokateri vladar tako priljubljen v širokih ljudskih slojih, kakor kralj Edvard. Spodnja zbornica je takoj nato začela razpravljati o zakonih, ki urejajo spremembo na prestolu.

Ti zakoni bodo jutri dopoldne končnoveljavno odobreni in jutri opoldne bo dosedanji prestolonaslednik, vojvoda Yorški, na tradicionalen način proklamiran za vladarja britskega imperija. Izbral si je ime Albert I. (...)

Zgodovinsko sporočilo kralja Edvarda parlamentu. Ob 16. popoldne se je pričela seja spodnje zbornice pred nabito polno dvorano. Navzoči so bili vsi člani zbornice in vsi odličniki, ki običajno prisostvujejo le najslovesnejšim dogodkom v zbornici. (...)

Govornik zbornice je s pismom, s katerega so viseli trije veliki kraljevi pečati, stopil na sredo dvorane in z močnim glasom prečital:

Po dolgem in natančnem premišljevanju sem se odločil odreči se prestolu, ki sem ga prevzel po smrti svojega očeta. To je moja končna in nepreklicna odločitev. Uvidevam težino tega koraka in moram le upati, da bo narod imel razumevanje za mojo odločitev, za moj korak, ki sem ga storil iz vzrokov, ki mi niso dopuščali nobene druge odločitve. (...)

Jutro, 11. decembra 1936