Dvajset let so Hrvati prepričevali tujce, da Kroejša zares obstaja, prava pravcata država s predsednikom, srednjeveškimi mesti in nogometno reprezentanco, kazali so jim zemljevide in fotografije, in vendar je le malokdo slišal zanjo. Le sem ter tja so na sliki prepoznali mesto, kjer so bili letos poleti na počitnicah, in bili ob tem prijetno presenečeni. Kaj pravite, Dubrovnik je na Hrvaškem?!
Tako vse do te jeseni, ko je prebujena hrvaška desnica vzela stvari v svoje roke, in v pičlih desetih dneh je za Hrvaško izvedel ves svet: mala, zafrustrirana državica je nenadoma v središču svetovne pozornosti, všeč ji je na naslovnicah svetovnih časopisov in se kar noče umakniti z njih.
Najprej so vsi svetovni mediji poročali, kako je v Vukovarju, ob obletnici padca tega mesta v vojni pred dvajsetimi leti, kolona desničarjev in duhovnikov blokirala pot predsedniku Hrvaške, predsedniku parlamenta, premierju in ministrom ter jim preprečila, da bi položili vence. Take stvari so se resda že dogajale, tudi drugod predsedniki in premierji občasno doživijo kakšno neprijetnost, a da bi drhal zaprla pot celotnemu državnemu vrhu na državni slovesnosti, odred policijskih specialcev pa bi v zadregi gledal v zrak, se vendarle še ni zgodilo.
Že naslednji dan so svetovni mediji poročali, kako je hrvaški reprezentant Joe Šimunić po tekmi Hrvaška–Islandija gledalce pozdravil z ustaškim pozdravom »Za dom spremni!«. Tudi takšne stvari so se že dogajale, nogometni stadioni so rodovitno polje za bedake, toda ni se še zgodilo, da bi igralec salutiral z nacističnim pozdravom po uradnem mikrofonu, ves stadion pa bi mu strumno odgovarjal.
Komaj kak dan zatem so svetovni mediji množično poročali, kako je že precej ponorela Hrvaška z dvetretjinsko večino na referendumu izglasovala, da se v ustavo zapiše določilo, po katerem je zakonska zveza življenjska skupnost moškega in ženske. Resda so se takšne stvari dogajale tudi prej, ljudska volja je neraziskana tundra, ni pa se še zgodilo, da bi globoko v enaindvajsetem stoletju, ko se že v katoliški Španiji povsem legalno poročajo istospolni pari, kaka članica Evropske unije v ustavo zapisala stavek iz pridig vaških župnikov.
Že naslednji dan so svetovni mediji poročali, kako je Predstavniški svet hrvaških združenj in skupnosti Francije (CRICCF) v Parizu vložil tožbo proti Bobu Dylanu zaradi »sovražnega govora« v intervjuju za Rolling Stone, v katerem je, ko je razlagal o pojavih rasizma v Združenih državah, dejal, da lahko »črnci začutijo bele rasiste, prav tako kot Judi naciste ali Srbi Hrvate«. Takšne stvari so se Bobu Dylanu že dogajale, starega trubadurja so obtoževali celo, da je izdal folk in da je izdal rock'n'roll, nikoli pa ga še niso obtožili rasizma in sovražnega govora.
V samo desetih dneh je svet izvedel za Hrvate in Hrvaško, najnovejšo zvezdo naslovnic, togotno in zlovoljno malo državico, ki preganja drugačne, se tožari in prepira z vsemi, vključno s samo seboj. In nato z osuplostjo odkril, da je to taista Hrvaška iz luksuznih turističnih katalogov in hiperdizajniranih plakatov, arkadija z najlepšim morjem na svetu, tisoči otokov in soncem, ki zahaja samo na razglednicah, taista prisrčna »beautiful Croatia«, ki v razkošnih televizijskih spotih z razširjenimi rokami pričaka ljube goste, z vedrim nasmeškom postreže ribo, olivno olje in najboljša vina ter ponuja tako spokoj in mir kot razvratno zabavo.
Take stvari so se resda že dogajale, ni prvič, da ste na televiziji videli tako nesramno laž, marketinški strokovnjaki so ulični prevaranti našega časa: ležite tako na kavču in gledate tekmo, ko ob polčasu tip v fotelju – izrezani vi – odpre orošeno steklenico piva in se v naslednjem hipu znajde na Copacabani: igra nogomet na plaži z Messijem in Ronaldom, obkrožen s celotno prvo postavo manekenk Victoria's Secret! Takoj pohitite v trgovino, kupite to isto pivo, ga odprete in – nič. Ni Copacabane, ni Messija, ni Ronalda, ni manekenk. Če, jasno, ne upoštevamo soproge s sesalnikom, ki se od nekod znajde pred televizorjem vsakič, ko pred televizorjem odprete pivo. Tu, saj ste opazili, ni prevare.
Gledate tako reklamo za Kroejšo, pred vami se vrstijo prizori nepojmljive lepote, turkizno morje, deviške plaže in lepa kamnita mesteca, v njih pa angeli v mini krilih in plemeniti ljudje toplega pogleda, ne veste, ali je ministrstvo za turizem posnelo reklamo za Republiko Hrvaško ali Hrvaška škofovska konferenca reklamo za nebeški raj.
Stečete v najbližjo turistično agencijo in rezervirate tri tedne v tej, kako se ji že reče, Kroejši, komaj dočakate poletje, da prečkate mejo, tam pa vas nejevoljni domačini merijo od nog do glave, da niste slučajno homoseksualec, musliman ali Bob Dylan, nakar vas prisrčno pozdravijo z visoko vzdignjeno desnico. Ni plemenitih ljudi toplega pogleda, ni angelov v mini krilih.
Če, jasno, ne upoštevamo mrgod iz Škofovske konference. Tu, saj ste razumeli, ni prevare.