Vlada se je ob tem odločila za dvostopenjsko zniževanje dovoljenega limita za gotovinsko poslovanje. V prvi fazi se bo meja znižala s 15.000 na 5000 evrov (ministrstvo za finance mora zakonodajno podlago za ta ukrep pripraviti do 31. marca prihodnje leto), zatem pa naj bi preučila dodatno znižanje te meje na 1000 evrov.

Dejan Židan, vladni koordinator za boj proti sivi ekonomiji, sicer kmetijski minister, je po seji vlade povedal, da se je z okrepljenim nadzorom in prepovedjo naknadnega popravljanja računov od 1. julija letos izkoristek iz DDV v obravnavnih dejavnostih (brez vpliva zvišanih stopenj) povečal za četrtino. Po zadnjih podatkih se je oktobra glede na lanski oktober izkupiček od DDV v restavracijah in gostilnah povečal za 16 odstotkov, v strežbi pijač za 39 odstotkov, v pekarnah za 40, v manjših trgovinah s kruhom, pecivom in testeninami za 118 odstotkov, na tržnicah s tekstilom in obutvijo pa celo za 145 odstotkov. Delno zaradi ukrepov, delno pa zaradi dviga davčnih stopenj se je izkoristek iz DDV v zadnjih štirih mesecih povečal za 15 odstotkov oziroma za okoli 30 milijonov evrov na mesec.

Čeprav so rezultati vsekakor zelo spodbudni, je treba po drugi strani priznati, da bi bil lahko ob uvedbi davčnih blagajn, ki bi bile neposredno povezane z Dursom, učinek verjetno še večji. To kažejo podatki iz Hrvaške, ki je že v začetku leta, torej zunaj sezone, povečala priliv iz DDV za kar 40 odstotkov.

Glavni razlog za boljši izkupiček Hrvatov je to, da blagajne, kakršne imamo v Sloveniji, še vedno omogočajo različne malverzacije, medtem ko se tega pri »pravih« davčnih blagajnah, kot zatrjujejo poznavalci, ni treba bati. Če ob tem upoštevamo, da lahko inšpektorji, pa če hodijo še tako hitro, letno pregledajo le manjšino zavezancev, neposredna povezava z Dursom pa bi zajela vse, bi v dobi avtomatizacije vendarle pričakovali sodobnejšo rešitev.

Pomislek, ki ga že dolga leta navaja OZS, da bi nakup davčnih blagajn za marsikoga pomenil previsok strošek, je neresen. Za takšne blagajne so Hrvati odšteli po 200, 300 evrov (pri nas je bila pred časom ocena 400 evrov), kar ni bistveno več od stroška sedanjega sistema, ki znaša okoli 100 evrov. Prej bi lahko rekli, da se je država ustrašila zapletov s samo izvedbo. Še zlasti, če se spomnimo številnih zapletov pri posodabljanju informacijskega sistema Dursa ali računalniških težav pri uvajanju socialne zakonodaje.

Res je, da tudi davčne blagajne še zdaleč ne bi rešile težav s sivo ekonomijo, ki po nekaterih ocenah znaša v Sloveniji od osem do deset milijard evrov ali skoraj tretjino BDP. V Avstriji na primer, kjer je tudi brez davčnih blagajn sive ekonomije menda kar trikrat manj kot v Sloveniji, menijo, da tičijo glavni razlogi v delujoči pravni državi in visoki davčni morali, zaradi katere je pravočasno plačanih več kot 95 odstotkov vseh davščin.

Enako ali še pomembnejše je dejstvo, da najbolj razvite evropske države, ki imajo obenem tudi najmanj težav s sivo ekonomijo, zagotavljajo svojim državljanom delo in dostojno plačilo. Brez tega, ob vse višjih davkih in »spodbudnem« zgledu vsesplošne kraje, boj proti sivi ekonomiji ne more biti učinkovit.