V zadnjem času se ponovno krepijo pozivi po spremembi ekonomskega kurikuluma v VB, ZDA, Franciji in Nemčiji. Leta 2000 je skupina francoskih študentov napisala manifest, v katerem je izrazila nezadovoljstvo nad obstoječim načinom poučevanja ekonomije. Izpostavili so nekritično uporabo matematičnih modelov, odmaknjenost od realnosti, pomanjkanje pluralizma znotraj ekonomske skupnosti in pomen globljega sodelovanja z drugimi disciplinami. Podobne študentske pobude so nastale tudi na Cambridgeu in Harvardu. Na nekaterih fakultetah so študentje v znamenje protesta celo bojkotirali predavanja. Avtistični manifest so podprli tudi številni profesorji. Spremembe v izobraževalnem sistemu zahtevajo tudi podjetja. V precejšnji meri lahko razloge za nezadovoljstvo deležnikov iščemo v razvoju same ekonomske vede.

Klasična politična ekonomija je s Smithovo nevidno roko trga poudarila doseganje širših družbenih interesov skozi maksimizacijo individualnih koristi, pomen svobode pri odločanju, delitev dela in konkurenčni mehanizem tržnih cen. Izražala je emancipacijo ekonomske znanosti in pluralizem teoretskih idej. Kot veda je bila vrednotno nenevtralna. Z namenom zmanjševanja nesoglasij med ekonomisti je bila na prelomu 19. stoletja oblikovana enotna metodologija. Z marginalizmom je postala ekonomija naklonjena ravnovesju, tehnicizmu in matematični logiki dokazovanja. Z razvojem v smeri današnje ekonomike je postala sodobna ekonomija, predvsem njen ortodoksno-neoklasični del, vrednostno izpraznjena. Sodobna ekonomija je skozi uporabo matematičnega formalizma in statističnih tehnik etična vprašanja potisnila v ozadje. Posledično zato ne more odgovoriti na moralne kritike, ki so povezane z bogatenjem, dohodkovno ali premoženjsko neenakostjo. Tudi zaradi takšnega načina poučevanja imamo danes etično izpraznjen kapitalizem, v katerem so najbolj brezobzirni in sebični posamezniki pogosto najbolj nagrajeni. Moralnih pomislekov sodobni ekonomist nima, saj zgolj rešuje optimizacijske probleme z vidika omejenih virov. Toda na moralna vprašanja ni mogoče odgovoriti z družbeno matematiko. Etika in morala zato morata postati del študijskega ekonomskega kurikuluma.

Videz znanstvenosti daje sodobni ekonomiji matematični formalizem. Toda na drugi strani neoklasična ekonomika ravnovesja temelji na spornih predpostavkah o prevladujoči vlogi posameznika, njegovi racionalnosti (homo oeconomicus), univerzalnosti tržno-cenovnega mehanizma ter možnosti vzpostavitve splošnega ravnovesja v kompleksnih družbenih sistemih. Kako ekonomisti odgovarjamo na zgornje kritike? Nobelovec Friedman meni, da izhodišča ne morejo nikoli izražati realnosti v vsej njeni kompleksnosti, zato teorije ni mogoče preverjati z vidika realizma njenih predpostavk. Vprašanje torej ni, ali so predpostavke realne, saj to nikoli niso, ampak ali imajo določen namen z vidika namena proučevanja. V ekonomiji so se tako ohranile mnoge predpostavke, ki so daleč od realnosti, vendar omogočajo po mnenju mnogih pravilne napovedi. Toda tranzicija in sedanja velika recesija (2008) sta jasno pokazali, da je prevladujoča neoklasična paradigma svoje največje neuspehe dosegla prav pri praktičnih nasvetih ekonomski politiki in z vidika relativno majhne napovedne moči. Obžalovanje s strani Mednarodnega denarnega sklada zaradi vztrajanja pri prestrogi varčevalni politiki je lep primer takšne zmote.

Razloge lahko iščemo v dejstvu, da neoklasična ekonomska teorija ni naklonjena pluralizmu znotraj lastne znanstvene skupnosti. Enotnost temeljnih učbenikov ekonomije dokazuje visoko stopnjo prevlade neoklasike. Položaj neoklasične paradigme dodatno utrjuje trg znanstvenih objav, način financiranja in prevlada neoliberalizma v tržno demokratičnih državah. Če menimo, da je individualizem dominantna lastnost zahodne družbe, potem je neoklasična zavezanost metodološkemu individualizmu smiselna in po svoje celo logična. Še manj je sodobna ekonomija naklonjena sodelovanju z drugimi disciplinami. Neoklasična ekonomska teorija namreč poudarja, da je mogoče racionalnost aplicirati na vsa področja človekovega življenja. Če namera znanosti ni noviteta, potem postane edini smisel raziskovanje v globino neoklasične paradigme in preusmeritev na druga znanstvena področja. Zato sodobna ekonomija danes ni sposobna odgovoriti na antropocentrične izzive, povezane z razumevanjem trajnostnega razvoja, družbeno odgovornega delovanja in pomena inovacijskih ekosistemov. Ekonomsko znanje je namreč v svetu nepopolnih informacij, kompleksnosti in naraščajočega tveganja vedno bolj pomanjkljivo. Danes potrebujemo več teoretskega in metodološkega pluralizma. Zaradi vzajemnih koristi in večje intelektualne odprtosti. Na ravni ljubljanske univerze je interdisciplinarno sodelovanje med članicami izredno šibko. Univerzitetni doktorski študij varstva okolja je ena izmed redkih izjem.

Ekonomija si je prisvojila vodilno vlogo med družboslovnimi znanostmi. Mnogi jo imenujejo celo kraljica družboslovnih znanosti. Do neke mere je sloves upravičen, saj (ne)uspešnost aplikacije posamezne teoretske usmeritve močno vpliva na materialno stanje celotne družbe. Toda pozivi študentov, aksiološki izzivi, napovedna nemoč in potreba po bolj pluralnem pristopu k reševanju sedanjih družbenoekonomskih problemov kažejo, da so spremembe v ekonomskem kurikulumu nujne. Ekonomska znanost postaja danes vse bolj tržno opravilo zunaj monopolizacije teoretskih spoznanj. Ekonomija bo zato morala dokončno opustiti lastno Sayevo tezo, da ponudba ekonomskega znanja ustvarja svoje povpraševanje.