Skladatelj, aranžer in trobentač Urban Koder je za pripravo razstave ob svoji 85-letnici glasbeni zbirki NUK podaril glasbeno gradivo, se pravi rokopisne partiture, in drugo dokumentarno gradivo, tudi številne fotografije, ki opisujejo njegovo življenje in delo. Avtor razstave, mag. Domen Prezelj, poudarja, da je na razstavi mogoče videti tudi natančno takšno trobento, na kakršno je igral slavni Louis Armstrong in jo je bilo v nekdanji Jugoslaviji nemogoče kupiti, a jo je naš glasbenik nekako uvozil iz Francije. Zanimiva pa se mu zdi tudi fotografija tega ameriškega zvezdnika na koncertu v Ljubljani. »Louis Armstrong, s katerim sta skupaj igrala v Zagrebu, se je Urbanu Kodru v spomin podpisal s stavkom 'From one trumpeter to another', torej 'Trobentač trobentaču', kar je neprecenljivo,« pojasnjuje Prezelj.
Nezavesten zaradi trobente
Urban Koder se je menda že v otroštvu v domači vrtni uti igral, da je del orkestra. Njegov oče je namreč včasih v roke vzel violino, mama pa je sedla za klavir, a so mu pozneje povedali, da je med njunimi nastopi vselej bridko jokal. Sam se je leta po tem pošalil, da najbrž zato, ker je že takrat imel izostren posluh. Klavir se je začel učiti pri štirih letih, vendar se je kmalu uprl, ker ga je učiteljica tepla po prstih.
Ko mu je bilo 16 let, so ga sošolci nagovorili, da je kot trobentač v ansamblu Veseli berači zamenjal Mirča Kraglja, ki je odhajal v partizane. V nekem intervjuju pa je razkril še drug razlog, zakaj je v roke vzel prav trobento: »Ko so nam Italijani med vojno pobrali radijske sprejemnike, se nam je doma kakor nalašč pokvaril še gramofon. Tedaj sem lahko samo še gledal tisto ploščo, na kateri je bil posnetek simfoničnega jazza. Zmeraj mi je bil zelo všeč neki solo na trobenti, tako da sem trobento najbrž začel igrati zaradi te plošče.«
Čeprav je končal študij medicine, so ga okoliščine in notranja želja gnale h glasbi. Leta 1945 se je zaposlil kot trobentač solist v Plesnem orkestru Radia Ljubljana, ki ga je tedaj vodil Bojan Adamič. Tu je vztrajal vse do začetka sedemdesetih let, nato pa bil zaradi zdravstvenih težav primoran nehati igrati trobento, saj je ob igranju visokih tonov včasih padel v nezavest. Zdravniške preiskave niso odkrile pravega razloga, sam pa se ni kaj dosti obremenjeval s tem, saj je bil pripravljen na nove izzive. Vmes je leta 1954 ustanovil še Ljubljanski jazz ansambel, ki je izvajal tradicionalni in mainstream jazz ter leta 1959 izdal prvo jazzovsko ploščo v nekdanji Jugoslaviji. Ansambel se je razšel leta 1968, ko mu RTV ni več želel omogočati obiskovanja jazzovskih festivalov v tujini, pa tudi, ker so njegovi člani drug za drugim odhajali k vojakom in je bilo treba nenehno iskati zamenjave.
Glasba z dedove kmetije
Že v začetku šestdesetih let je, kljub temu da ni imel nikakršne formalne glasbene izobrazbe, začel komponirati. Pisati glasbo se je naučil predvsem tako, da je ogromno bral partiture različnih mojstrov. Na vprašanje, kaj se dogaja v njegovi glavi, ko komponira, je dejal: »V moji glavi se žal vedno dogajajo čustva. To je moja napaka. In te se zelo bojim, saj je to zelo nevarno. Lahko me zapelje, da kakšne stvari preveč inštrumentiram ali harmonsko naredim takšne, da delujejo zelo čustveno. Takrat se vedno ustrašim, malo premislim in se potem omejim.«
Med njegove najbolj prepoznavne kompozicije sodi tudi še danes vsak večer predvajana glasbena špica za legendarno radijsko oddajo Lahko noč, otroci, ki so jo v eter prvič spustili 16. oktobra 1965. »Mislim, da mi za avtorstvo niso nikoli nič plačali, tako da je to moj prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice. Predvsem sem vesel, da me bo ta avizo preživel,« je dejal v pogovoru za Nedeljski dnevnik februarja letos.
V tem istem intervjuju pa je spregovoril tudi o neverjetnem uspehu glasbe iz televizijske serije (1973) in pozneje filma Cvetje v jeseni Matjaža Klopčiča. »Na živce mi gre to, da sem napisal veliko skladb, izdal odlično ploščo šansonov, napisal veliko inštrumentalne glasbe – in vendar vedno pride na površje to Cvetje v jeseni. Lahko bi rekel, da sem sam sebe uničil, da me po drugem ne poznajo,« je priznal v smehu. Morda je tu ubral prave note tudi zato, ker je njegov ded prijateljeval z avtorjem knjižne predloge Ivanom Tavčarjem in je bila Presečnikova domačija, od koder je bila Meta v povesti, v resnici dom njegovega starega očeta. »Neki dan sem obiskal snemanje, in potem ko sem spet začutil to kmetijo, sem se vrnil domov, sedel za klavir in nastala je ta skladba. V trenutku. Zjutraj sem režiserja Klopčiča povabil na radio, da sem jo zaigral, in hotel nekaj dopolniti, pa je skoraj zakričal, da nič popravljati, naj pustim takšno, kot je.«
Oziranje k poeziji
Kot je sam večkrat poudaril, ga je vedno zanimal samo jazz, a je kljub temu najbolj poznan kot ustvarjalec scenske glasbe, za ustvarjanje katere se je nekaj časa učil pri skladatelju Henryju Manciniju v Rimu. Skomponiral je glasbeno podlago za 96 gledaliških predstav, številne radijske igre, televizijske nadaljevanke in več kot 25 filmov; med drugim denimo za prav tako Klopčičev izdelek Ljubljana je ljubljena iz leta 2005. »Pravijo, da je dobra scenska glasba tista, ki je ni opaziti, se pravi, da ne izstopa in ni vsiljiva sama po sebi, temveč se lepo zlije s celoto. Mislim pa, da mora scenska glasba izražati osnovno razpoloženje in je mnogo premalo, kadar je samo ilustracija in zvokovno-glasbena podkrepitev tega, kar vidimo,« je nekoč pripomnil.
Sicer pa je v njegovem opusu mogoče najti zelo raznoliko glasbo, od precej resne do zabavne. Uveljavil se je tudi kot pisec popevk, a ker so se mu zdeli teksti teh precej slabi, se je nemalokrat oziral k poeziji. Tako je velikokrat komponiral na besedila poetov, kot so Ervin Fritz, Milan Jesih, Janez Menart in Kajetan Kovič, ki so mu bili po občutenju in doživljanju sveta najbliže.
Poleg vsega omenjenega je delovanje Urbana Kodra zaznamovala tudi dolgoletna vloga glasbenega urednika na RTV Slovenija, čeprav je to sam velikokrat opisoval kot »dolgočasno, uradniško delo«.
