Na hišnem sejmu so že včeraj razstavili pestro paleto ročnih del, ki so jih uporabniki centra Štacjon ustvarjali vse leto z veliko truda, vztrajnosti in potrpljenja, kar ljudem s težavami v duševnem zdravju niso vselej samoumevno in v izobilju dane vrline. Obiskovalci pa lahko še danes občudujejo in posežejo po okusnih domačih marmeladah, bezgovem sirupu, zeliščnih čajih, izdelkih iz lesa, pisanih svečkah, domiselnih ogrlicah, zapestnicah in prstanih, barvitih brisačah, voščilnicah, magnetkih in slikarskih umetninah v akvarelni in akrilni tehniki.
»Marmelade nisem kuhala, imam pa na razstavi sliki Mali grad in jesen. Druge slike sem pa domov odnesla, ker so mi bile preveč všeč,« je nagajivo in odkrito povedala Brigita Osolnik ter dodala, da prihaja v Štacjon vsak dan praktično že dve leti, vse od njegove ustanovitve. »Prej mi je bilo doma bolj dolgčas; le za mamico sem lahko skrbela in ji v domu upokojencev skuhala čaj. Zdaj pa imam tu veliko prijateljev, veliko se smejemo, skupaj hodimo na sprehode in na morje, kuhamo kosilo in kavico, pečemo piškote in pice, tudi potico bomo pekli,« se postavi Brigita in doda, da si je v Štacjonu tudi živce že dobro popravila. Z novimi prijatelji se večkrat druži tudi ob koncu tedna kar doma ali pa v mestu.
Tudi Breda Romih pravi, da se je v Štacjonu precej popravila. Prej je bila bolj osamljena in ni imela veliko prijateljev. Všeč so ji zlasti sprehodi pa telovadba in ročna dela. Peter Balon, ki ga kličejo kar Pero, je odličen picopek, ga pohvalijo prijateljice. On pa se le muza in pove, da je nekoč, ko so imeli obiske, spekel kar sedem velikih pic. Peči pice ga je naučila mama. Pravi pa tudi, da mu je bilo prej doma dolgčas in da rad pomaga urejati tudi bližnji park Evropa, kjer poleti pometajo, jeseni grabijo listje, pozimi pa kidajo sneg. »Tudi ženskam nič ne prizanašamo z lopato, vsi delamo,« je jasen Pero, ki pravi še, da se nikoli ne skregajo. Za to je seveda včasih potrebnega tudi malo potrpljenja, zelo pa pomagajo predvsem pogovori. Zelo zadovoljna v centru je tudi Mojca Pušenjak, ki se je pred dvema letoma preselila v Kamnik iz Kranjske Gore. Pravi, da ji ponujata Anja in Brigita zelo veliko podpore, saj ima veliko zdravstvenih težav. V centru zelo rada ustvarja, slika, dela nakit, svečnike, angelčke in še marsikaj.
Vodja delovnega centra Anja Koželj pravi, da razstavljenih izdelkov ne prodajajo, ampak podarjajo. So pa veseli skromnih prostovoljnih prispevkov, s katerimi bodo obogatili že zdaj pester program centra in letovanje na Debelem rtiču, kjer je bilo poleti na počitnicah petnajst njihovih uporabnikov.
V delovni center je trenutno vključenih 35 uporabnikov, ki večinoma ne prihajajo vsak dan. Tako se jih je v centru, ki je edini tovrstni v širšem okolju, zbere med 15 in 18 na dan. Poleg strokovnih terapij imajo različne ustvarjalne in športne delavnice, radi pa hodijo tudi na sprehode. Večina jih prihaja k njim kar peš, nekateri pa se pripeljejo z avtobusom tudi iz Mengša in Komende. Mlajši obiskovalci štejejo nekaj več kot 20 let, starejši pa tudi okoli 70 let.
Dnevni center Štacjon je plod sodelovanja centra za socialno delo in občine Kamnik, ki je lastnica obnovljenih prostorov na postaji. Občina projekt tudi financira, izvaja pa ga center za socialno delo, ki skuša uporabnikom s težavami v duševnem zdravju omogočiti čim bolj kakovostno preživljanje časa, razviti njihove sposobnosti in okrepiti njihove življenjske možnosti. Pomemben je tudi dnevni stik s prebivalci Kamnika, kar uporabnikom poveča nadzor nad lastnim življenjem in krepi samopodobo ter hkrati vpliva tudi na zmanjševanje predsodkov okolice.