Leta 2004, ko se je EU pridružilo deset vzhodnoevropskih držav, bi se že sama postavitev vprašanja, ali se bolj splača Evropa ali Rusija, zdela trapasta. Takrat je bil odgovor enoznačen. Pristop k EU se je absolutno splačal. Sploh ni bilo nobene primerjave, ker ni bilo s čim primerjati. Lahko bi stavbo, ki se je uspešno gradila, primerjali s stolpom, ki se je ravnokar zrušil. Bilo bi tudi legitimno, ker se je navdušeno govorilo o skupni evropski hiši. Vendar primerjava ne bi imela nobene akumulativne vrednosti. Prevladovalo je navdušenje. Zavrnitev je bila nezamisljiva. Samorodnega evroskepticizma je bilo malo. Evroskeptiki so zveneli kot bedne imitacije britanske visokonososti. Britanci so bili navdušeni nad vsako potezo, ki je Evropo delala disfunkcionalno, ker so hoteli obdržati ekscentrično avtonomijo otoka. Vzhodnoevropske države pa niso več hotele biti otok. Od prve do zadnje so bile kontinentalno razpoložene.

Danes je znotraj meja s sporazumi urejene Evrope moderen dvom, da se to morda niti ni najbolj splačalo. Ljudem, ki vso noč preživijo na Trgu neodvisnosti v Kijevu z evropskimi zastavami, se mora evroskepticizem v državah, ki nimajo svojega plina priključenega samo na ruske plinovode, zdeti produkt popolnoma zmešane politične pameti. Na ulicah pa ne stojijo vsi. Polemika je resnična in poteka med dvema zaresnima političnima blokoma, ki imata nasprotne interese. Ne gre za to, kdo je bolj nespameten, ampak kaj se komu bolj splača. Ali vsaj za to, kaj kdo misli, da se bolj splača. Na eni strani je Evropa, na drugi Rusija. Malo je krajev in trenutkov, kjer sta bili ti dve veliki ideji enakopravni.

Z vstopom Vzhodne Evrope v EU je moralo priti do resnega premika v percepciji obeh polovic tega mogočnega kontinenta. Rusija se v tem času ni kaj prav veliko spremenila. Napredek je morala narediti Evropa.

Spomnimo se, kako so stvari šle. Leta 1990 je bila Evropa slogan, ki ga ni bilo treba pojasnjevati. Evropsko unijo so našli v preteklosti, ko je ena država za drugo zagotavljala, da je od nekdaj bila evropska država. Avstro-Ogrska monarhija, nemški rajh, dobri vojak Švejk, krščanske korenine, lipicanci v španski jahalni šoli, vse je prišlo prav, da se je zatrjevalo zgodovinsko pripadnost skupni evropski identiteti. Na trenutke je bilo prekopicevanje komično, ko so balkanske države zagotavljale, da so od vedno del kontinenta, na katerem šestdeset let ni bilo vojne. Evropa je bila zdaj in Evropa je bila prihodnost.

Prišla je v paketu kot varnost in blagostanje. Najprej varnost z vstopom v Nato, potem blagostanje z vstopom v Evropsko unijo. V primerjavi s preteklostjo je bila obljuba boljšega življenja.

Prvi opozorilni zvonci bi morali zazvoniti pri vstopu v Nato leta 2004. Eden od vzhodnoevropskih veleposlanikov je med slovesnostjo pred Belo hišo odgovoril, da seveda vojska njegove države ni pripravljena na Nato. »Pri nas je še vse v varšavskem paktu. Ampak pripravljenost ni bila pogoj.« Zvenelo je zanimivo, nadaljevanje pa še bolj. »Edini pravi pogoj je bil podpora invaziji na Irak.« To je bilo res za večino držav, ki so s pristopom k vojaškemu zavezništvu naredile prvi resen korak v Evropsko unijo. Tudi priključitev Natu je namreč bila pogoj za vstop v Unijo, čeprav pogoj ni bil uradno razkričan. Varnost je bila preprosta operacija.

Blagostanje se je pokazalo kot bolj zapletena ideja. Priključitev EU zahteva radikalno spremembo ustavnega reda. Večina držav je to naredila s konsenzom brez velikih parlamentarnih razprav. Ob navdušenju nad spremembami se je spregledalo, da se bolj ali manj nerazvite družbe vsaka posebej pridružujejo zelo sofisticiranemu mehanizmu z veliko kritično maso. Pogoji so bili postavljeni, o možnih posledicah pa ni bilo govora nikjer. Vse vzhodnoevropske družbe so bile toge družbe visoke stopnje varnosti in nizke stopnje tveganja. V načrtih ni bilo nikjer zapisano, da je koncept socialne varnosti nadomestilo članstvo v Natu, blagostanje pa je odvisno od fleksibilnosti vsakega posameznika. Evropa se je širila v veliko neoliberalno ekonomsko cono.

Ko so posledice postale očitne, je nastopilo razočaranje. Pripadnost Avstro-Ogrski, nemškemu rajhu in Švejku je začela delovati v obratni smeri kot generatorji ločenih identitet in ločitve od Evrope. Vprašanje varnosti je povzročilo večje nesporazume kot življenjski standard. Državljani novih članic so si oddahnili, ker so EU razumeli kot branik pred norostjo lastnih političnih institucij. Ob izkušnjah, ki so jih imele, res ne gre zameriti, če nihče ni pričakoval, da lahko poblaznijo tudi evropske institucije.

Do zdaj je veljalo, da je vsa protislovja evropskega razvoja mogoče rešiti samo znotraj mehanizmov Evropske unije. Ukrajina predstavlja nov položaj. Protislovja sodobne Evrope rešuje znotraj sebe. Le da poleg njih rešuje še protislovja sodobne Rusije.

Evropski uniji bi moralo biti jasno, da bo bitka za Ukrajino zapletena, ko je morala država leta prekiniti pot v Nato, ki jo je začela s sodelovanjem v invaziji na Irak. Sedanji predsednik Viktor Janukovič pa je pred tremi leti Nato vrgel iz ukrajinskega koncepta varnosti. Pričakovati je bilo, da bo tudi EU šla isto pot. Veljajo ista pravila, kot so veljala pri vstopanju drugih držav v EU. Le da v obratni smeri. Če EU ne more izsiliti članstva v Natu za enega od stebrov nekdanjega varšavskega pakta, njeni ultimati tudi na drugih področjih ne veljajo tako absolutno, kot je navajena.

Pa vendar je presenetljivo, če se širitvena politika Evropske unije rešuje z demonstracijami na ulicah Kijeva. Nekoliko več spretnosti in vpliva vsaj na področju meja Unije bi evropskim diplomatom morali pripisati. Z demonstracijami se slabo znajdejo. Niso vedeli, kako se ob njih obrniti v Egiptu, in sanjalo se jim ni, kako jih razumeti v Siriji. Namesto ogorčenosti in obžalovanja bi bilo dobro slišati kakšno resno pobudo za ohranitev stabilnosti kontinenta. Če ne uspe z Ukrajino, bi morda lahko še enkrat poskusili s Turčijo. Obe sta evropski državi.