Z ene strani buči: kako je možno, da slovenski športnik leta nikoli ne postane športnik iz ekipnega športa? Zakaj so individualni športniki v privilegiranem položaju? Iz nasprotnega kota grmi: kako naj bo najboljši športnik v državi številnih svetovnih in evropskih prvakov ter nosilcev olimpijskih kolajn nekdo, ki ni osvojil ničesar ali se je celo zgolj uvrstil na veliko tekmovanje, tam pa ni dosegel omembe vrednega rezultata?

Čudna reč je ta šport: čas, goli, koši, metri, centimetri… so razsodniki, ki jim nihče ne more oporekati, v njihovo objektivnost nihče ne moli nosu. A se je vseeno težko ali kar nemogoče zediniti, kdo je bil najboljši. Toda ravno v tem je zanka, v katero s(m)o se v preteklih letih ujeli predvsem športni novinarji, pa tudi kakšen športnik. Nobene potrebe po tem ni, da bi se vsi strinjali z izborom športnika leta, o katerem v teh dneh glasujemo. In kar je še precej pomembneje: še manj potrebujemo srdito obračunavanje z drugače mislečimi, ki je v preteklosti nekajkrat krepko preseglo mejo dobrega okusa. Zato, dragi kolegi in kolegice, ne zgledujmo se po nekaterih politikih, ampak se raje obnašajmo demokratično. Vsak glas šteje enako, zmagovalec bo tisti, ki bo prejel največ glasov, in tu naredimo piko. Da se ne bomo še mi obmetavali z našimi in vašimi. Kajti to bi pa resnično poseglo v višave človeške neumnosti. Raje se posvetimo spominom in dovolimo, da se vsakdo pri sebi odloči, kateri so mu najljubši.