Tekma med župani, kdo bo imel v mestu več krožišč ali bolj izstopajoča, tudi v kriznih časih še kar ne pojenja. Spisku bolj ali manj neposrečenih rešitev se je pred kratkim pridružilo še krožišče v Ilirski Bistrici.
»Vsake oči imajo resda svojega malarja, a pričakovali bi, da bi, vsaj glede finančne plati, župan kaj vprašal tudi občinski svet. Tako pa ne vemo niti, koliko je ureditev stala, od kod denar zanjo, niti tega, kdo so avtorji idejne zasnove. Očitno gre za še eno županovo samovoljno akcijo, ko se je zaobšla stroka,« je komentiral ilirskobistirški opozicijski svetnik Primož Rojc. Župan Emil Rojc pa na naša vprašanja (še) ni odgovoril, tako tudi nismo izvedeli, ali je ureditev res stala več kot 60.000 evrov in komu bo občina zanjo plačala.
Na Direkciji RS za ceste, ki je kot upravljalka glavnih in regionalnih cest sicer financirala izgradnjo samega krožišča, tako kot mnogih drugih po državi, pa ob tem pojasnjujejo, da so zamisli in želje glede posameznih skulptur v krožnih križiščih v domeni posameznih občin, ki so tudi njihove vlagateljice. »Direkcija RS za ceste se namreč do arhitekturnih oziroma hortikulturnih ureditev v krožnih križiščih ne opredeljuje. Če Direkcija RS za ceste ugotovi, da je postavitev v skladu z veljavnimi tehničnimi specifikacijami in ne vpliva na zmanjšanje preglednosti ali prometne varnosti, izda soglasje,« so nam odgovorili. In dodali, da ima prilaganje zemljišča z na primer ustrezno zasaditvijo lahko tudi praktične prednosti. S tem je denimo mogoče bližajoča se vozila bolj jasno opozoriti na približevanje krožišču.
Neharmonična dekoracija
»Absolutno so krožišča koristne naprave v prometu, ker pomenijo večjo pretočnost, vendar jih je treba postavljati v razumni meri in tam, kjer so smiselna in potrebna. Ne smejo pa biti s svojim videzom modni hit, paraestetski dodatek, v kar so se ponekod sprevrgla,« komentira arhitekt mag. Peter Gabrijelčič, dekan ljubljanske fakultete za arhitekturo. Urejanje krožišč primerja z barvanjem fasad.
»Barvanje fasade ni včasih nič slabega, ko pa se zlorabi, smo priča barvni kakofoniji, ki je danes preplavila Slovenijo. Podobno tudi krožišča postajajo ikebane, v katere lahko zatikaš marsikaj, takšna senzacija pa voznika odvrača od varne vožnje,« pravi Gabrijelčič in za primerjavo omenja nekatere tuje zglede. »Če se vozite na primer po območju ob italijanskem Gardskem jezeru ali po Provansi, boste tudi naleteli na dekorirana krožišča. Toda dekorirana so razumno, harmonično s krajino, tako da voznika pomirijo.« Razlog, da je pri nas drugače, Gabrijelčič vidi tudi v dejstvu, da urbanistične stroke tako rekoč nihče več ne upošteva.
Tudi dr. Ana Kučan, krajinska arhitektka in profesorica na oddelku za krajinsko arhitekturo ljubljanske biotehniške fakultete, ocenjuje, da bi bilo rešitve treba iskati z urbanističnimi načrti, »s katerimi bi se res dobro premislilo, katero križišče mora zaradi pretočnosti postati krožišče«. Krožišča kot del prometnega sistema pa je treba po besedah Kučanove urejati tako, da prispevajo k umirjanju prometa in so del celovite podobe prostora. »Danes pa lahko vsak kjer koli dela kar koli, ne da bi pomislil, da vsako dejanje, ki se zapiše v prostor, gradi njegovo podobo,« opozarja Kučanova in dodaja, da posamezni arhitekti pri tem niso brez odgovornosti. Rezultat je tako marsikdaj potrata tako prostora kot denarja. »Na primer fontana v krožišču veliko stane, ljudje pa v doživljajskem smislu od nje nimajo nič. Po drugi strani pa župani fontane na trgih odklanjajo. To lahko povem iz lastnih izkušenj.« Sama se zavzema za zadržan in diskreten oblikovalski pristop: »Krožišča so infrastruktura, tako kot železnica, cesta, kolesarska steza, ne pa poligon za oblikovalske ekshibicije.«
Denar naj gre raje za otroška igrišča
Toda dr. Aljaž Plevnik z Urbanističnega inštituta RS opozarja, da so nekaterega krožišča vprašljiva tudi z varnostnega vidika. Zlasti to velja za krožišča, ki jih »tiščijo« v središča mest in stanovanjske soseske oziroma jih postavljajo tja, kamor ne sodijo, saj tako zmanjšajo in poslabšajo površine za pešce in kolesarje oziroma jim podaljšajo poti. Kot taka so v nasprotju s težnjo po omejevanju in umiku motornega prometa iz mestnih središč. Sicer pa Plevnik ocenjuje, da bi lahko denar, ki gre zdaj za olepševanje krožišč kot središč motornega prometa, občine porabile veliko koristneje, na primer za urejanje otroških igrišč in drugih javnih površin, ki so ljudem dejansko dostopne in jih tudi uporabljajo.
