Dodatna težava je v tem, da je bralna pismenost od vseh pismenosti najpomembnejša. 15-letnik, ki slabo razume prebrano, bo manj uspešen tudi pri matematiki in naravoslovju. Kar še ni najhujše. 15-letnik, ki slabo razume prebrano in ne dosega niti temeljne bralne kompetence (po PISI je to druga raven od šestih), bo manj uspešen tudi v življenju samem. V postmodernem svetu bo obsojen na životarjenje, na obrobnost, na odvečnost. V Šanghaju, ki je v vseh tabelah tako zelo razred zase, da zbuja že strahospoštovanje, so v bralni pismenosti v zadnjih treh letih še napredovali. Primerjava med Slovenijo, ki je obstala na vseh treh področjih, in Šanghajem je zato rahlo strašljiva.

V Sloveniji se na najvišjo peto in šesto raven, ki ju doseže tisti, ki zna med drugim podrobno brati zahtevna besedila, prebrano kritično ovrednotiti in nato postaviti hipotezo, uvršča skromnih pet odstotkov 15-letnikov. V Šanghaju je takih četrtina. Podoben razkorak vlada na najnižjih ravneh. Tistih, ki ne dosegajo temeljne bralne kompetence, ki torej ne znajo v besedilu poiskati ene ali več informacij, preprosto sklepati..., je v Šanghaju slabe tri odstotke, v Sloveniji dobrih 21 odstotkov. Vsak peti 15-letnik, praviloma dijak ali dijakinja prvega letnika, torej ne premore tiste bralne kompetence, ki mu sploh omogoča učenje. In ker so mnoga druga merjenja (TIMSS, zunanja preverjanja znanja...) pokazala, da med slovenskimi regijami obstajajo velike razlike v učnih dosežkih in kompetencah, je mogoče utemeljeno predvidevati, da je na marsikateri poklicni ali strokovni šoli takšnih otrok četrtina ali tretjina. Si sploh lahko kdo predstavlja, kako je učiti take dijake?! In jih kaj naučiti? Ne da bi jih prej učinkovito opismenili. Za to seveda učitelji potrebujejo ustrezno znanje – več didaktičnega znanja že med študijem in ustreznejše vsebine ter oblike strokovnega izpolnjevanja, o čemer se govori že deset let – in druge ustrezne sistemske rešitve. Najprej pa ministra, ki razume problem in ve, kako in kdaj ga rešiti.

Minister, ki razume problem, pa zagotovo ne bo v novo zakonodajo vnesel rešitev, po katerih zunanji predavatelji na višjih šolah ne potrebujejo več pedagoško-andragoške izobrazbe. Prav to je storil minister Jernej Pikalo. Prav tako ne bo ob razglasitvi skrb zbujajočih rezultatov PISE pel hvale slovenskim učiteljem, ki da so »odlični«, in se očitkov novinarjev, da je že od leta 2009 znano, kako slabi smo v bralni pismenosti, pa ni s tem v zvezi še nič korenitega ukrenil, branil rekoč, da podpre vse strokovne rešitve, ki mu jih pripravijo strokovnjaki. V uspešnih državah ministri namreč ne čakajo, da jim strokovnjaki pripravijo rešitev, temveč jih k temu pozovejo. Če rešitve morda že ne vsebuje bela knjiga...

Morda bi za začetek v Slovenijo povabili ravnatelja vzorčne šanghajske šole. Marsikaj bi lahko našim učiteljem in staršem povedal o disciplini, drilu, ustvarjanju in nenehni evalvaciji lastnih dosežkov. A nič takega, česar ne bi že (kdaj) vedeli.