A življenje slovenskih zarot je zares nenavadno. Ko je Anton Rop junija 2007 televizijskemu novinarju povedal, da sta se leta 2004 premierja Sanader in Janša dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu, novinar pa je to veselo objavil, se je zdelo, da je Rop organizator zarote, katere žrtev je Janša (kdo pa bi lahko bil drug!). »Ali Anton Rop laže ali pa je Janez Janša zagrešil veleizdajo,« je takrat pisalo v Dnevniku. Zdaj, ko je ljubljansko okrajno sodišče Antona Ropa zaradi istega primera obsodilo, ker je izdal tajne podatke, in mu naložilo 10.000 evrov denarne kazni, pa se zdi, da je žrtev zarote Rop, zarotnik pa je – veleizdajalec Janša. Razumi, kdor more!
Morda bi se dalo kaj razumeti, če zgodbo na kratko obnovimo. Septembra 2004, tik pred slovenskimi volitvami, je v Piranskem zalivu divjala vojna. Hrvaški ribiči so tam, zavarovani s hrvaško policijo, ves mesec forsirali sredinsko črto. Janez Podobnik se je v navalu domoljubja prekopicnil v Dragonjo in se nato na predvolilnem soočenju v televizijskem studiu prikazal z opornico (6,82 odstotka volilnih glasov), Janez Janša pa je vlado nažigal, da ni sposobna uveljaviti slovenske suverenosti v našem delu zaliva. Prišle so volitve, na katerih je zmagal Janša (29,08 odstotka volilnih glasov), Hrvati pa so se umirili.
Tri leta kasneje, junija 2007, je Rop rekel, kar je rekel. Nekdanji cirkus v Piranskem zalivu je utemeljeval s Sovinim zapisom prisluha telefonskega pogovora med Sanaderjem in Janšo, med katerim naj bi Janša dejal Sanaderju, da ni treba pošiljati ribičev v zaliv, saj ankete pet dni pred volitvami SDS dobro kažejo. Sanader, takrat še vedno premier, je Ropovo izjavo o insceniranih incidentih uvrstil »v antologijo političnih neumnosti«, njegov slovenski kolega Janša pa je Ropu zagrozil s tožbo. Vlada je kasneje Sovine prisluhe razglasila za nezakonite, Dnevnik je na tej podlagi zahteval, naj nam jih izročijo, saj nekaj, kar je nezakonito, ne more biti tajno, a so nas povozili, zato pa je informacijska pooblaščenka črno na belem dognala, da je Sova leta 2004 zares prisluškovala določljivemu telefonskemu priključku, ki ga je – glej si ga, no – uporabljal Sanader. Janša je Ropa zares tožil, a se je z njim leta 2010 poravnal tako, da je drugi obžaloval, ker so bile njegove izjave o vnaprej dogovorjenih incidentih javno objavljene. »Anton Rop ne more izključiti, da je bil zaveden z informacijami, s katerimi je razpolagal, zato ne vztraja več pri trditvi, da sta se Janša in Sanader dogovarjala o incidentih,« se je še glasilo Ropovo pojasnilo, s katerim sta z Janšo zakopala bojno sekiro.
Pri tem bi tudi ostalo, če se ne bi tri leta kasneje od nekod vzel nabriti tožilec, ki je Ropa po uradni dolžnosti obtožil, da je leta 2007 izdajal tajne podatke. Okrajno sodišče je Ropa na tej podlagi minuli petek obsodilo. Kar z drugimi besedami pomeni, da je sodišče moralo ugotoviti, da je vse tisto, o čemer je pred šestimi leti govoril Anton Rop – resnično. Če namreč to ne bi bilo tako, bi izpadlo, da so človeka obsodili, ker je izblebetal neresnični tajni podatek! No, česa takega pa svet še ni videl! K sreči sodba še ni pravnomočna in tako je spet vse na nesrečnem Ropu: če bo v pritožbi lahko uspešno dokazal, da ni izdal tajne resnice, ampak le tajno neresnico, bo: 1. sebi prihranil 10.000 evrov, 2. Janšo obvaroval pred dokazom, da je veleizdajalec, 3. Sanaderju zagotovil spokojne zaporniške dni in 4. državi prihranil kakšen škandalček.
Ja, tako kompleksne in zabavne so videti te naše zarote.
