Bili ste zraven, ko je leta 2001 nastal sporazum o nasledstvu SFRJ. Vanj ste zapisali, da se bo vprašanje jamstev za devizne vloge, ki zadeva tudi problem hrvaških varčevalcev v Ljubljanski banki Zagreb, reševalo pod okriljem Banke za mednarodne poravnave (BIS). Kako je prišlo do tega zapisa?

Tik pred koncem pogajanj so Hrvati odprli vprašanje varčevalcev. Poskušali so doseči, da obveznosti do deviznih varčevalcev prevzamejo banke. Mi smo se uprli s stališčem, da so varčevalci na Hrvaškem pod hrvaško avtoriteto in da se uporabi teritorialno načelo. In če oni ne dovolijo več poslovanja Ljubljanske banke na Hrvaškem, so sami krivi za problem. Pobrali bi vse naložbe na Hrvaškem, ki jih je LB financirala, varčevalce pa bi prepustili Ljubljanski banki. Ker nismo doseli dogovora, smo glasovali. Bilo je 3:2 – na eni strani Slovenija, Srbija in Makedonija, na drugi Hrvaška in BiH. Zato je mednarodni posrednik Arthur Watts, ki je vodil pogajanja, sklenil, da mora najti izhod. Mudilo se je, mednarodna skupnost je močno pritiskala, da se sukcesijski sporazum sklene. Watts je predlagal, da se vprašanje reši s pogajanji pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave.

Nekoč ste dejali, da se je v osnutku sporazuma tik pred koncem čez noč znašlo kukavičje jajce. Kaj se je dogajalo?

Bil sem v Ljubljani in o pogajanjih poročal parlamentu. Z Dunaja so mi sporočili, da je to kukavičje jajce prinesel Watts – šlo je za določilo, da hranilne devizne vloge varčevalcem izplača država, kjer je sedež banke, hrvaškim varčevalcem torej Ljubljanska banka. Našim na Dunaju smo naročili, da tega nikakor ne podpišejo. Potem so to vrgli ven, a so nas skušali premamiti s tem, da bi nam dali nekoliko večji odstotek premoženja po delitvenem ključu Mednarodnega denarnega sklada, če bi prevzeli terjatve varčevalcev. Ampak to je bil majhen odstotek, nepomemben.

Zakaj je to določilo prinesel Watts?

Z Wattsom sta bila v pogajanjih dva velika problema. Ves čas je, kakor se je dalo nežno, navijal za Beograd. Drugi je bil, da je ves čas skušal kaj na hitro podtakniti, zato smo morali zelo paziti, da se to ni zgodilo. Ker smo njegov omenjeni predlog zavrnili, z mano Watts ni več govoril.

Sta se še kdaj slišala?

Nikoli. Stike je povem prekinil. Ko smo podpisovali sporazum, me ni več niti pogledal.

Vneseno je bilo torej določilo, da pogajanja potekajo pod pokroviteljstvom BIS. Kaj se je razumelo kot pokroviteljstvo?

V Baslu so pristali, da bodo sklicali pogajanja in da se bo to vprašanje rešilo pri njih. Pokroviteljstvo je bilo razumljeno tako, da bodo pomagali z nasveti. Če ponudijo prostor, tudi to pomeni neko aktivnost »under the auspices«, torej pokroviteljstvo. Rok za pogajanja pa ni bil določen.

Hrvati se sklicujejo na zadnji odgovor BIS, ki pravi, da »prispevek banke v smislu dobrih storitev ne bi prinesel dodane vrednosti k rešitvi teh vprašanj«. Pravijo, da to pomeni, da se BIS distancira od pokroviteljstva in da je ta možnost zanje končana.

Na vsak način se morajo Hrvati pogajati, če ne v Švici, pa kje drugje. To je bistveno: ne morejo brez pogajanj Slovenije prisiliti k plačilu. Sukcesijska pogajanja petih naslednic so zapisana v mednarodni pogodbi. Ne more nekdo enostransko ukrepati. Če ne gre v Švici, torej razmislimo, kaj zdaj. Iščimo rešitev.

Ampak potem bi morali spremeniti nasledstveni sporazum.

Ni treba, lahko se dogovorimo za pogajanja drugje, ampak vseh pet držav naslednic.

Kako gledate na to, da hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić omenja arbitražo?

Naj povem nekaj o memorandumu. Oslarija, ki jo je Slovenija naredila, je v tem, da mednarodni pravniki na slovenskem zunanjem ministrstvu tega memoranduma, ki sta ga podpisala premierja Janša in Milanović, niso prej dobro pogledali in niso natančno precizirali angleškega prevoda. Drug problem pa je, da ko je bil memorandum podpisan, bi moralo MZZ pred nadaljevanjem postopka glede Hrvaške (pred ratifikacijo pristopne pogodbe k EU) prisiliti Zagreb, da memorandum v parlamentu potrdi in ratificira. Tu je bila naša velika napaka – da smo šli naprej s postopkom, zanašajoč se na to, da memorandum velja. Ne razumem, zakaj niso po podpisu rekli: Dragi moji gospodje, dokument ste podpisali, če mislite resno, potem ga prosim pošljite v parlament, naj ga sprejme, in naj bo objavljen v uradnem listu. Ker tega ni bilo, zdaj lahko sodnik reče: Nekaj ste podpisali, pa parlament nič o tem ne ve.

So nas Hrvati peljali žejne čez vodo?

Ne bi jih žalil, očitno so pametnejši od nas. Ščitijo svoje interese na načine, ki sicer niso najlepši, a tako je – če se pustiš »nategniti«, kaj se zdaj pritožuješ? Saj to ni bila neka velika podzemna prevara ali zarota, bila je povsem običajna napaka MZZ.

Če se vrneva k arbitraži – je dvostranska arbitraža sploh mogoča glede na sukcesijski sporazum, ki določa pogajanja vseh petih naslednic?

Hrvati lahko govorijo o arbitraži, ampak res pomembno je to, kaj bo evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo glede bosanskih varčevalcev. Tisto nas mora skrbeti. Tam ni pritožbe.

Kaj bi zdaj svetovali vladi, v tem trenutku?

Če se da doseči, da Hrvati potrdijo memorandum v parlamentu, bi bil to dober korak. Sta pa odprti še dve stvari in nanju se pozablja. Prva je ta, da se lahko obnovi položaj LB na Hrvaškem in se obračunajo vsa posojila, ki jih je LB dala hrvaškim podjetjem, poslovalnica LB na Hrvaškem pa posluje z varčevalci. To, da so Hrvati prepovedali delovanje LB na Hrvaškem, je osnovni problem. Druga stvar, ki je nihče noče reči, pa je: če je za devizne hranilne vloge v SFRJ jamčila federacija, potem je treba sredstva federacije, ki so jih naslednice dobile, porabiti za plačilo varčevalcev. Tudi Slovenija jih je izplačala. Bilo je precej deviznih sredstev in zlata. Mar ne bi bilo normalno vprašanje: če je federacija jamčila za devizne vloge in so države dobile zlato, potem iz zlata izplačajte varčevalce. To so ideje, ki pa ne pridejo skozi.

Hrvati pravijo, da ne gre za sukcesijo, ampak pravni odnos varčevalec-banka.

To lahko rečejo, ampak zakaj pa so se pogajali o tem, če ne gre za nasledstvo? Zakaj so ponujali pred leti razne kombinacije pri delitvi premoženja? To je čudno, da zdaj rečeš drugače. Pogajali so se in ratificirali mednarodno pogodbo, ki se nanaša tudi na varčevalce.

Kako sicer gledate na nasledstveni sporazum in uresničevanje njegovih določil?

Zelo slabo se izvaja. Samo nekaj primerov vzemimo. Piše denimo, da so arhivi SFRJ skupna last in da imajo vse države naslednice do njih neomejen dostop. Arhivarji in tuje organizacije so bili takrat proti, da bi se arhivi delili, saj se to ne dela. Ko je Avstro-Ogrska razpadla, arhivov niso razrezali in delili. To, da morajo slovenski arhivarji zdaj dobiti dovoljenje v Beogradu in da nekdo nadzira, kaj odpirajo, pa je v nasprotju s sporazumom. Drugič: delitev premoženja. Ko smo delili veleposlaništva, vrednost zemljišč ni bila zapisana, ker bi ocenjevanje trajalo predlogo. Zato smo rekli, da veleposlaništvu ali rezidenci logično pripada tudi zemljišče. V Rimu so poleg naše ambasade lepe parcele. Srbija zdaj trdi, da so njene. Kako, za božjo voljo? Nikjer ni to problem, le v Rimu, ker je zelo dragoceno zemljišče. Naša diplomacija je tu premehka. O tej stvari se ni kaj pogajati.

Kaj pa delitev vojaške opreme, ki je tudi omenjena v nasledstvenem sporazumu? Do tega ni nikoli prišlo.

Vojaške opreme takrat nismo delili, ker je bilo takšno obdobje. Delali smo sezname, a bi delitev zavlekla pogajanja in smo to prepustili prihodnosti. Zdaj je treba biti realen. Kaj bi imeli od tega, če bi recimo delili jugoslovansko letalstvo? To so stara letala, od njih nimaš nič. Nepremičnine, vojašnice, pa so tako in tako ostale državi, v kateri so.

Visoki predstavniki za nasledstvo se niso srečali štiri leta. Slovenija je zelo zavzeta za to, da bi se, a je potreben pristanek vseh petih.

To je stvar diplomacije. Je trd oreh in treba se je potruditi. Tudi za Sirijo in za Iran se niso takoj dobili. Dodal pa bi še nekaj. Velika težava je, da nam ni uspelo doseči, da bi Narodna banka Jugoslavije (NBJ) ob razpadu države naredila zaključni račun. Kajti iz tega bi se ugotovilo, kam je šel njen denar. Niti tu nas Watts ni podprl. Hoteli smo zaključni račun, pa nam sploh ni dovolil vpogleda v obračune, račune, poslovanje in arhive NBJ. Rekel je, da je to skrivnost Miloševićeve Jugoslavije. Tako da sploh ne vem, ali je NBJ zaključni račun naredila. Tu je za precej denarja izginila sled.

Je kakšna teorija, kam?

Teorije so razne, ampak to so teorije rekla – kazala. Ena takšnih pravi, da je NBJ našla posamezne poslovneže, jim nakazala velike vsote na račune pod pogojem, da vrnejo denar, ko bo za to čas.

Kroži kakšno ime?

Marsikatero. Naši so skušali to ugotavljati, pa se ni dalo.