Slovenska kluba imata v igralskem kadru – razen redkih izjem – le mlade in dokaj mednarodno neizkušene fante. A mnogi med njimi so z letošnjimi predstavami v ligi prvakov že v beležnicah evropskih skavtov in menedžerjev ter bogatih klubov. Glede na to, da je kakovost slovenske lige po odhodu kopice domačih zvezdnikov po minuli sezoni zdaj postala le še zelo bleda senca nekoč enega najboljših in najkakovostnejših v Evropi, poleg tega pa majhni klubi s svojimi čudnimi politikami in odločitvami vlečejo v brezno tudi najboljšo trojico Celje, Velenje, Maribor, bodo igralci v njej sčasoma – v najboljšem primeru – le še stagnirali. Zato je odhod v večje in bogatejše klube zanje skoraj edini izhod, če želijo zaradi slabe konkurence v Sloveniji kakovostno napredovati – kljub veliki strokovnosti trenerjev Vladana Matića in Ivana Vajdla – ter z rokometom tudi kaj zaslužiti, za njihova kluba pa prodaja igralcev pomeni zagotovitev vsaj dela sredstev za kolikor toliko normalno delovanje v kriznih časih.
Prav zato je vloga klubskih uprav v Celju in Velenju v teh časih še toliko pomembnejša. Celjani z najmlajšo ekipo v letošnji ligi prvakov so s tekmama v Veszpremu in z Zagrebom pokazali, da so v tretji sezoni pod Matićevo taktirko na pravi poti. A po tej sezoni poteče pogodba kar osmim igralcem (Mlakar, Razgor, Ranevski, Skube, Lekai, Poteko, Potočnik, Žvižej), zato bo zanimivo videti, kako bosta reagirala pogosto (pre)ambiciozna vodstvo kluba in generalni pokrovitelj kluba. Bosta vztrajala na začrtani poti in pri štiriletnem projektu vrnitve na pota stare slave (letos teče tretja sezona) ali bosta ponovila že večkrat videni scenarij s prodajo igralskih biserov (zadnji celjski primer je Borut Mačkovšek) in vsaj skromno napolnitvijo blagajne?
Velenjčani, ki so po organizacijski plati krepko za Celjani, so glede igralcev vsaj malce na boljšem. Pred sezono jih je zapustilo kar osem nosilcev igre, prišlo pa je deset novincev, med katerimi večina v Šaleški dolini verjetno ne bo plesala le eno poletje. A po drugi strani je za bogate evropske klube plačati odškodnino v primeru predčasne prekinitve pogodbe za igralca (le hipotetično: za Gašperja Marguča ali Staša Skubeta) samo drobiž, poleg tega pa so tovrstni zneski v rokometu smešno nizki v primerjavi z nogometom. In tudi v Velenju so pred dvomom: vztrajati v boju z (denarnimi) mlini na veter ali raje prodajati in zaslužiti vsaj kakšen evro? Sta torej paradna slovenska rokometna kluba posredno prisiljena le kupovati mlade in neizkušene domače in tuje igralce – vrhunski so pač predragi za njuna proračuna – jih po sezoni, dveh ali treh prodati za relativno majhen denar in nato vedno znova začenjati nove večletne projekte? Brez dvoma začarani krog. In nagradno vprašanje za milijon evrov – kje pa je potem izhod?