Veliko vprašanje je, kako bi se odvijalo njegovo življenje, če ne bi v roke vzel Mikijevega zabavnika. »Leta 1982, ko sem se vrnil s služenja vojaškega roka, sem v Mikijevem zabavniku prebral članek o havajskem ironmanu in si rekel: To je to. In očitno je bilo res,« se spominja tistih dni, ko se je zaljubil v zahteven šport. Kako zelo je dejansko zahteven, si navadni smrtniki le stežka predstavljamo, dovolj bo verjetno že podatek, da vsako leto preplava 1000, prekolesari 12.000 in preteče 3000 kilometrov.

Očetu dveh hčera in sina družina stoji ob strani, pred odhodom na Havaje pa so se poslovili z besedami: »Vrni se domov zdrav.« Havaji so sicer ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij, toda močan veter in visoke temperature tudi prek 50 stopinj Celzija, zaradi katerih morajo na dan dirke pogosto vstati že ob 4. uri (»Zgodaj vstajamo in če k temu prištejemo še slabo spanje zaradi nervoze, pitja in obiska stranišč, je kakovostnega spanja malo. Toda spanec kratkoročno gledano ne vpliva na izid.«), na triatlonce ne delujejo prav nič počitniško. »Ko se odločim, poti nazaj ni, ne glede na meduze, morske pse, klance, vetrove in vročino na poljih lave. Ob predpostavki, da veš, v kaj se podajaš, to treniraš in imaš podstreho pospravljeno, je zadeva predvsem fizično zahtevna. Tri dni po osem ur intenzivnega napora v treh različnih športih, ko se utrujenost nabira, je vsaj zame bolj fizično zahtevno kot psihično.«

Pot na vrh, potem ko je tridnevno preizkušnjo, ki velja za svetovno prvenstvo, trikrat končal kot drugi in dvakrat kot tretji, je Kregar tlakoval tudi s spremembo načina treningov, potem ko sta skupaj s trenerjem Gregom Zoretom načrt za Havaje izpeljala 90-odstotno. »Vedel sem, da nekaj moram spremeniti, če želim končno zmagati. Daljše treninge sem razdelil na dva dela, imel sem tudi srečo z lepim jesenskim vremenom in pa odsotnostjo poškodb,« je še zaupal 1,85 metra visok in 72,5 kilograma težak triatlonec, čigar utrip v mirovanju je 38, maksimalni pa 186 udarcev na minuto. Pomembna za uspeh pa je tudi pravilna prehrana, saj je treba paziti na pravilen vnos kalorij, se pravi hidratov, proteinov, dodatkov.

Da je pot do zastavljenega cilja krajša, ga vodita dve načeli, in sicer »Pomagaj si sam in bog ti bom pomagal« ter »Sreča je na strani hrabrih«. Ko je zadnji tekmovalni dan zaradi tehnične napake spremljevalne ekipe dobil kar 12 kazenskih minut pribitka, se je zdelo, da sreča ni njegova zaveznica, a je nato s pomočjo od zgoraj v teku neverjetno pospešil (za 84 km je porabil le šest ur in pol) in ciljno črto prečkal kot prvi. Zadnjič? »To je moj zadnji ultraman. No, morda bom že po prespani noči razmišljal drugače.« Ali kot je dejal lani: »Dokler bom zjutraj z veseljem skočil v bazen, opoldan preživel dve uri na kolesu in odtekel nekaj krogov na stadionu, bom to verjetno še kar počel.« Bi si upali staviti, da bo Slovenija zanj na Havajih pesti držala tudi prihodnje leto?