Ko prispejo v Lipico, pa: »Prvo, kar sem opazil, je bila do milimetra natančno postrižena trata, ki jo je vsake toliko prebodla luknja… Hotel Maestoso je bil iz Titovih časov, priča škatlaste arhitekture z napisom v slogu, ki mu danes pravimo retro. Pripeljali smo se v osrčje Lipice, ne da bi videl enega samega konja.« V hotelu jih je nato čakal »kozarec vina in mladenič v italijanski obleki in koničastih čevljih z dobrodošlico: Zoran, poslovni direktor. Zoran je imel lase povezane v konjski rep in modno kozjo bradico. Vedel je, da nas mora pozdraviti z Grüss Gott, a za preostale avstrijske občutljivosti ni imel posebnega sprejemnika.« Zato jim je začel razlagati, da gre Lipici dobro, odkar imamo evro, in o tem, da v času Tita…., dokler ga ni eden izmed Avstrijcev grobo ustavil…

To, dragi moji, je prava podoba Lipice, kot jo vidi zunanji obiskovalec, zapisana v knjigi, prevedeni v več jezikov, po kateri že pripravljajo dokumentarec. V nekaj stavkih je jasna zgodovinska ostalina, avstrijska k. und k. travma, ker so izgubili »svojo« Lipico, ki jo po njihovem mnenju zdaj vodijo nesposobneži, in na drugi strani – res je! – neki hohštaplerski kmetavz (čop, italijanska obleka…), direktor Zoran, ki skuša biti ponižen s svojim Grüss Gott, nato pa nima povedati drugega kot nekaj bebavih političnih floskul. In tu je ta kičasta golf travica, sredi prečudovite kraške krajine, tu je nametana arhitekturna sramota, hotel Maestoso, tudi s ponudbo iz 80. let, Casino in tisti abotni paviljonček s suvenirji s Ponta Rose… Morda je Bog na tem območju res naredil najlepši košček sveta, a kaj, ko mu je zmanjkalo moči pri izdelavi ljudi in je naredil tako neverjetno količino tepcev…

V času, ko tudi ta vlada pripravlja novi zakon o Lipici, se človek ne more načuditi: kako je mogoče, da o tem vsa leta odločajo ljudje, ki nimajo niti najosnovnejšega znanja in senzibilnosti za to izjemno nacionalno dediščino, kjer se prepletajo prelepa kraška krajina in 433-letna tradicija kobilarne, kjer je skozi stoletja človek naredil ta mali čudež, črnega konjička, ki zraste v prelepega belca? Kako je mogoče, da se okoli Lipice nenehno suče krdelo mafijcev, ignorantskih lokalnih in državnih politikov, vlagateljev, golfističnih lobistov in od države nastavljenih nesposobnih direktorjev?

Je treba našteti vse nečednosti, ki jih je kolegica Tatjana Pihlar v minulem desetletju popisovala s filigransko natančnostjo? Kako je vulgarni kapital tja vrgel kup betona z neonskimi napisi, imenovanega Casino, pa potem golf, zgradil zgradbe, kakšne sodijo v predmestne industrijske cone, četudi je Kras poln izvrstnih primerov ohranjanja arhitekturne dediščine, ker naj bi to Lipico naredilo rentabilno, a ni prineslo drugega kot uničenje krajine in umazanijo, ker je bilo tudi hazarderjev premalo? Kako je prejšnji direktor Rumpf tik za hotelom hotel postaviti bioplinarno, grozljiv smrdljiv industrijski objekt, ob zaprt (seveda!) hotelski bazen, sredi kulturnega spomenika državnega pomena? Za katerega izdelavo načrtov zdaj Petrol Lipico po sodni poti terja za 180.000 evrov? Medtem ko je nadzorni svet pil kavico? Kako so konji umirali, ker so pametnjakoviči očitno hazardirali s krmo, pa za to ravno tako nikoli ni nihče odgovarjal? Kako so že pred leti zaprli hotel Klub, ki bi ga bilo od vsega skupaj edino smiselno ohraniti, ker ima zmogljivosti za izobraževalni turizem, specializirane kongrese in podobno, vse drugo pa podreti, ter potrebno infrastrukturo dograditi v arhitekturni usklajenosti z edinim delom Lipice, ki ima kaj pokazati, in to je predel Velbance? Kako so iz zaprtega Kluba ukradli tri Černigojeve slike, pa se ni nihče zganil? Kako je zdaj za individualne goste zaprt tudi »krasni« Maestoso, ker nimajo denarja za ogrevanje?

In zdaj predlog novega zakona. Se ministru za kulturo Grilcu sanja, za kaj tu v resnici gre? Ne za kočijice zasebnikov, ki bodo vozile turiste, ne. Gre za projekt, v katerem bi morala država skupaj s kobilarno, poznavalci trajnostnega kulturnega turizma, krajinarji in arhitekti zastaviti projekt ohranjanja zaščitenega območja in finančne vzdržnosti te dediščine. Prepustiti še kakšen delček še kakšnim zasebnim plenilcem bo Lipicoland potisnilo le še globlje v blato.

Namesto tega se ponavlja stara zgodba: sežanskožupanski kluni (SD) so nekoč požegnali igralnico, potem so navalili vikendaši brejci (SDS) in dobili golf, sredi gozda so izkopali kamnolom in danes hočejo novi župani terčoni (PS) njegov novi zagon in gradnjo stanovanj! In še eno igralnico, čeprav so že obstoječo pomladi reševali iz stečaja! Zasebni Ram Invest (Jurij Pogačar) je kupil zemljišča tik ob lipiški ograji, da bi tja nabruhal nekakšen stanovanjski kompleks, računajoč na izsiljeno gradbeno dovoljenje. In zaradi te gnile špekulacije Pogačar zdaj toži državo, ker mu ne ustreže, ne zmanjša zaščitenega območja in mu ne dovoli graditi! Država je torej tožena, ker ščiti kulturno dediščino pred brutalnostjo primitivcev, ki so že z igralnico dokazali, da tovrstna dejavnost ne zagotavlja preživetja kobilarni. Njihov »razvojni koncept« svinjanja pač lahko pritegne le ljudi njihovega kova.

In kako so eno svojih največjih turističnih privlačnosti, divje konje, uredili Nizozemci? Tako da so zagradili ogromno območje, ob njem pa speljali le železnico. Ljudje z vsega sveta drvijo tja, da bi iz vlaka morda v daljavi uzrli divje konje. Ker so pač znali narediti zgodbo. Mi bi ob hotelu zgradili obrat za predelavo gnoja, med pašnike pa diznilend stanovanja, kamnolom in igralnico. Res, najboljše, da vse skupaj prevzamejo Avstrijci. Res bo potem tam vse kot iz filma Sissi, a dediščine vsaj ne bodo uničili. Mi si Lipice preprosto ne zaslužimo.