Odkar ni vpliva dopinga, praktično ni velikih sprememb. V teku in biatlonu čudežev zdaj praktično ni. Med najboljšimi so znova skoraj ista imena kot lani. Denimo Poljakinja Justyna Kowalczyk ima ob sebi že osem spremljevalcev, letni proračun pa večji kot poljska skakalna reprezentanca, in to zgolj zato, da bi se z boljšo servisno ekipo ubranila pred norveško falango, vendar ji niti to ni pomagalo pred Marit Bjoergen. Najboljša je bila spet najboljša. V biatlonski strelski statistiki, za katero mnogi laični spremljevalci menijo, da je streljanje dejavnik loterije in presenečenja, je najti jasno in nedvoumno potrditev, da se nivo posameznega biatlonca le zelo redko spreminja skozi leta. Tudi tu se čudeži (skoraj) ne dogajajo. Gre samo za to, ali bo sposobnim uspelo potencial izkoristiti ali ne. Navzdol je let neomejen. V biatlonu še bolj kot v teku.
In prav zaradi tega je vsak še tako majhen korak navzgor vreden posebne pozornosti. Le malo je takih, kot je Klemen Bauer, ki je na prvih letošnjih tekmah začel zadevati tarče. Ogromno je vložil v to, da ne bi v sezoni zgolj enkrat, nemara dvakrat zadel na loteriji. Za tek ima vse, kar imajo veliki. Tekačici Alenki Čebašek se je uspelo v Ruki preriniti med trideseterico na razdalji. Prvič. Od daleč so ti in podobni uspehi videti kot majhni koraki. Za marsikaterega bežnega spremljevalca celo nevredni omembe. A kdor se ne veseli in ne spoštuje malih korakov, ne bo nikoli dojel bistva velikih. Alenka in Klemen sta le primer tega konca tedna.
