29. november je priložnost za še posebno intenzivno malikovanje boljše preteklosti. Za tekmovanje v navdušenosti nad njo. Precej klasična navijaška situacija, v kateri je stopnja navdušenosti oziroma glasnost ter intenzivnost izražanja tega kriterij za to, kako dober človek si. Obenem gre seveda tudi za vzpostavljanje klasičnega razmerja, kdo govori, kdo posluša, kar je itak ena najosnovnejših iger. In potem dobivaš vprašanja. Razna. Nekatera prav najedaško dolgočasna. Denimo: »A ne, da je bil Dražen car?« Čeprav si nekoč celo oponašal njegovo hojo, te prime, da bi rekel, da ni bil. Da je bil bednik, čemur bi seveda sledila reakcija, ki se ji pravzaprav hočeš izogniti. Da te začne nekdo poučevati o nečem, kar ti je dokaj jasno. Ali pa: »A si poznal EKV?« Najbolj objestna možna reakcija bi seveda bila, da v takem primeru odgovoriš, ne, da ne veš nič o tem in da lahko dotični izvoli začeti razlagati. A ravno temu bi se rad izognil. Temu perpetuiranju nostalgičnega dolgčasa. In v takih momentih je ta »ne, ti si« naravnost izjemen. To nujno specifično grandiozno suverenost premore. Ta klen grobijanski staroslovenski absolutističen lokalni diskurz, ki človeka dela konkurenčnega oziroma ponuja vtis konkurenčnosti. Mojstrstvo, ki si ne dovoli soliti pameti. Je oprema, brez katere se v določene situacije enostavno ne gre spuščati.

Ko sem za Beta servis, takrat stabilnega moščanskega četrtoligaša, igral mali nogomet, sem se nekoč poskušal skregati s sodnikom v rekreativni ligi, za kar sem imel vse argumente ter polno pravičniško legitimnost, vendar sem v svoji nameri na mestu pogorel, ker sem zadevo plasiral neuko. »Prepočasi govoriš, preveč razlagaš. V takem primeru moraš izstreliti serijo. Salvo. Vse naenkrat, na polno,« me je poučil soprisotni profi. In tak je ta: »Ne, ti si.« Zmore. Nese. Drži. Kot bi dejal gospod Veriga, črnoborzijanec iz druge svetovne vojne iz seriala Kam gredo divje svinje, ko je vstopil v gostilno in na mizi opazil, da se konkurenčna ekipa za njegov denar gosti z najrazličnejšimi dobrotami: »A, kremenatelčki. Fino, fino. Držijo, a ne debelijo.« Šopirizem torej. Ofenzivnost. Neprijaznost, ki se jo da v naši mikrocivilizaciji opaziti več kot v kakih drugih. Cufanje za nič, ki pa v bistvu izhaja iz strahu in negotovosti.

Kot v anekdoti, ko sem na neki bolj divji zabavi v tedaj nadvse živahnih Jaršah v devetdesetih na malem stranišču za hrbtom zaznal neznano osebo in podzavestno postal napetejši, potem pa izza hrbta zaslišal zajebantskega neposredneža reči: »A dej no, spust' rame, sej ti ne misl'm n'č narest.« A to je bilo pred leti. Ko je bil svet še mlad. Ko smo se še izrazito kurčili. Danes je svet starejši in naj nespodbudno priznam, da vsaj mene nikdar poprej niso obiskovali takšni občutki majhnosti in nepomembnosti kot v minulih dneh. Občutki, da si v svetu, v kakršnega se je razrastel, dokajšnja nula. Za vpisati se na tečaj, kako postati Japonec. A glavo gor. Vse je v percepciji. Treba se je znati nategniti. Še 20 dni do solsticija! Potem bo šlo samo še navzgor.