Ostalo je že mala zgodovina. Film Joshue Oppenheimerja je v zadnjem letu pobral serijo nagrad strokovnih žirij in publik, žel nedeljeno navdušenje med filmskimi poznavalci in dobesedno zasijal na globalnem filmskem nebu: »V naslednjih desetih, dvajsetih ali tridesetih letih filma s takšno močjo in takšnim surrealizmom preprosto ne boste videli. Pika,« se glasi drugi del Hercogovega komentarja na film.
Joshua Oppenheimer, na Danskem živeči režiser ameriškega rodu, je šel v Indonezijo, da bi posnel film o delavcih na plantažah in v tovarnah, ki še vedno zalagajo police trgovin po vsem svetu (mimogrede tovarna, v kateri se je pred dobrim mesecev sesula streha in pobila vse pod sabo, je prav iz province, v kateri je Oppenheimer snemal film). Vendar snemanje je bilo vse prej kot lahko. Na eni strani zaradi strahu delavcev, ki so skupaj s statusom sužnjev morali sprejeti tudi dejstvo, da je molk njihova edina možnost za preživetje, po drugi strani pa zaradi indonezijskih oblasti, saj se je policija pojavila izza vogala takoj, ko je ekipa vklopila kamere, kar se je običajno zaključilo z aretacijami. Začelo je postajati jasno, da bo čas za zgodbe žrtev prišel, potem ko bodo povedane zgodbe njihovih rabljev. »Kot bi prišel v Nemčijo štirideset let po holokavstu in bi bili na oblasti še vedno nacisti,« opiše režiser v enem svojih intervjujev občujta ob srečevanju s člani paravojaške enote, ene od mnogih po celi državi, ki so samo v prvem letu po vzpostavitvi vojaškega režima leta 1965 dobesedno zmasakrirali milijon ljudi. »Ubijanje je najhujša možna stvar, vendar če je dovolj dobro plačano, narediš tudi to,« pove v filmu eden od ostarelih morilcev pred svojo osemletno vnukinjo, za katero preteklost njenega dedka ni skrivnost. Zakaj tudi: »Zločin vedno definirajo zmagovalci in jaz sem zmagovalec.«
Po petih letih snemanja, po 1200 urah posnetega materiala in po treh letih montaže se je za ekipo začelo novo poglavje. Hoteli so se na vsak način izogniti prepovedi filma v Indoneziji, zato so začeli iskati široko politično in kulturno podporo v družbi. Še pred prvim javnim predvajanjem so naredili serijo internih projekcij, na katere so povabili slavne in pomembne osebnosti iz indonezijske družbe, od umetnikov, znanstvenikov, intelektualcev, mnenjskih voditeljev, do borcev za človekove pravice, ki so odhajali s projekcij globoko pretreseni, v naslednjem koraku pa so začeli tudi sami pripravljati interne projekcije po vseh koncih države. Začel se je širiti glas o šokantnem filmu, ki je bil zdaj brezplačno na voljo tudi po spletu, mediji so po 47 letih prelomili absolutni molk, ki je ovijal genocid, začeli so masovno pisati o tej temi, začeli so objavljati zgodbe žrtev… In tako naprej vse do danes, ko se v indonezijski družbi deli čas na obdobje pred projektom Act of killing in na obdobje po tem projektu.
Verjetno se vam že svita, kam pes taco moli. Ne, ne trdim, da je bilo stanje indonezijske družbe pred projektom Joshue Oppenheimerja enako, kot je pri nas. Vsekakor pa je vsaj nenavadno, da te paralele ne boste našli niti v enem od tekstov, ki so izšli v domačih medijih ob gostovanju filma na Liffu. Morda tudi ni povsem nepomembno, da so gledalci Liffa z glasovanjem namenili filmu (le) 13. mesto od 33. Morda tudi ni naključje, da v kar nekaj pogovorih o filmu, pri katerih sem bil prisoten, pri čemer ni odveč dodati, da je šlo za kredibilne osebe v starostnem razponu od petindvajset do sedemdeset let, niti en sam sogovornik ni povlekel te paralele sam od sebe. Morda tudi ni naključje, da so se ob eksplicitnem vprašanju na to temo takoj in brez izjeme strinjali, da je situacija res primerljiva in morda celo še več kot to. In morda tudi ni naključje, da so po kratki tišini prav vsi naslednje vprašanje oziroma pripombo usmerili ponovno proti genocidu v Indoneziji, ter s tem ponovno zaloputnili vrata domače kleti… Kot da se o tem dejansko še vedno ne znamo normalno pogovarjati in normalno razmišljati.
Mogoče spada v isti koš tudi občutek, da na tej točki ni možno nadaljevati brez opombe, skoraj opravičila, da tole razmišljanje nima veze s kakršno koli željo po reinterpretaciji preteklosti, da ga ne poganja želja po maščevanju, revanšizmu ali lustraciji, da ne raste iz ideologije t. i. »kulturniške laži«, ki to zamolčano zgodbo (travmo) sicer precej natančno sondira, hkrati pa si z zapiranjem v to zgodbo kot edino relevantno zgodbo 20. stoletja že tudi radikalno oži in zapira horizont, ampak da gre samo in zgolj za radovednost, ki je vzniknila ob ogledu filma. Recimo glede metodologije, po kateri so leta 1945 izbirali eksekutorje za povojne poboje, v smislu koliko rabljev je bilo ideoloških fanatikov, koliko človeških izmečkov, koliko pa je bilo vmes človeških tragedij, ki so jih na mesta za eksekucije pripeljala mala maščevanja, osebne zamere, mala izdajstva in male igre ničevosti v partizanskih vrstah? Koliko rabljev je končalo na vrhu kupa, ki so jih lastnoročno pobili? Koliko si jih je samo spustilo kroglo v glavo, koliko jih je dobilo kroglo v teme, koliko jih je končalo po psihiatričnih ustanovah, kako so se soočali s temi stvarmi skozi življenje, ali jih je ideologija zmagovalcev, tako kot indonezijske kolege v kapitalizmu, odrešila moralnih dilem…? In konec koncev – zakaj ne? – kakšno vezo ima vse skupaj z dejstvom, da smo v medijih ob novici o smrti Mitje Ribičiča prejšnji teden v prvem odstavku vseh člankov brali, da je »Ribičič kljub dolgoletnemu javnemu pojavljanju na številnih funkcijah (…) ostal v skrivnosti zavit človek« in da v sobotnih časopisih – kljub apokaliptičnim časom – ni mogoče najti resnega članka na to temo…?
