Pozno julijsko popoldne ni obetalo nič junaškega. V Umagu je Mrak skupaj z družino ležerno pripravljal kovčke in klel prihajajoči ponedeljek, ko bo dopustniško lagodje zamenjal z vsakdanjimi opravili. Tudi pot proti domu ne bi bila nič drugega kot še eno duhamorno cijazenje, če ne bi na klancu med Lucijo in Valeto nenadoma močno treščilo. »Nisem videl, kaj točno se je zgodilo, a takoj po silovitem poku je zagorelo. Bilo je kot v ameriških filmih. Po zraku so švigale ognjene kepe, ognjeni zublji pa so bliskovito zajeli bližnja vozila in travo ob cesti,« se Andrej Mrak še danes živo spominja dogodka izpred petih mesecev.

Čeprav je prostovoljni gasilec že 30 let in je sodeloval v najrazličnejših intervencijah, pravi, da česa takega niti približno še ni doživel. Kljub temu se je brez oklevanja zapodil iz avtomobila, iz prtljažnika vzel gasilni aparat, ženi pa naročil, naj izbrska prvo pomoč, ki se mu je v naglici zataknila za otroški voziček. »Najprej mi je padel v oči BMW. Prizor je bil grozljiv: v gorečem avtomobilu so ljudje kljub odprtim vratom nepremično sedeli na sedežih. Pomislil sem, da jim ni več pomoči (kasneje je izvedel, da so vsi preživeli, op. p.), zato sem se obrnil proti prevrnjenemu kombiju, v katerem sta dva človeka – moški in ženska – sedela čisto pri miru. Bila sta v šoku in se sploh nista poskušala rešiti. Ker sta gorela zadnji in spodnji del, mi ni preostalo drugega, kot da sem z gasilnim aparatom začel udrihati po prednji šipi, ostanke stekla pa sem lomil kar z rokami,« podvig opiše Mrak, ki je, potem ko je rahlo opečena Italijana spravil na varno, z gasilnim aparatom pogasil še bližnji avtomobil.

Mrak pravi, da je ukrepal instinktivno, saj je vedel, da mora pomagati. Edini strah, ki ga je pri tem občutil, je bil strah, da bi izgubil bitko s časom. Čeprav je v avtomobilih, ki so stali v koloni, ob tresku kar mrgolelo ljudi, mu ni pri reševanju nihče pomagal. »Ko so ljudje slišali pokanje pnevmatik, so se v trenutku razbežali. A to je normalna reakcija, saj so ljudje navajeni prizorov iz filmov, kjer avtomobili ob podobnih situacijah eksplodirajo drug za drugim,« neukrepanje drugih opravičuje naš sogovornik.

Na vprašanje, ali misli, da bi njemu kdo pomagal, če bi se znašel v podobni brezizhodni situaciji, prikima, čeprav v isti sapi prizna, da kot gasilec, ki je prisostvoval nič koliko nesrečam, še nikoli ni videl, da bi kateri od očividcev dal prvo pomoč ponesrečencu. Mar ljudje ne premoremo dovolj solidarnosti, so nam tovrstne vrednote španska vas ali smo zgolj strahopetni? »Kaj pa vem. Morda je ljudi strah, da ne bodo zmogli. Nekateri v takih situacijah tudi 'zmrznejo'. Je pa res, da je najlažje, če se obrneš stran in se narediš Francoza. Tudi v primeru, ko se na ulici moški spravi nad žensko, se le redki vmešajo,« opaža Mrak.

Sam bi vsakič znova in brez razmišljanja storil enako, čeprav je imel v avtomobilu ženo in dva otroka – takrat komaj trimesečno punčko in štiriletnega sina. O tem, kdo mu je vcepil čut za nesebično pomoč drugim, ni nikoli razmišljal. To je že od nekdaj del njega. Poleg družinske vzgoje pa vendarle ne gre zanemariti, da je že v prvem razredu osnovne šole postal gasilec. Gasilec je bil tudi njegov ded, a to po njegovih besedah ni bil razlog, da se je sam odločil za modro uniformo. »Ni me vozil v gasilski dom, posedal v gasilska vozila in mi razlagal stvari, kot zdaj sam počnem s svojim sinom. Kot otrok sem se enostavno vpisal v gasilski krožek, tako kot so se nekateri k tabornikom. Hodili smo na tekmovanja in se zabavali,« se spominja brezskrbnih časov.

A že pri 15 letih se je začelo zares. Odtlej gasilstvo zanj ni več hobi, ampak način življenja. Takrat – v osmem razredu – so ga namreč poslali na prvo intervencijo. V tistih časih se je glede starosti včasih še malo pogledalo skozi prste, se nasmehne in poudari, da danes niti pod razno gasilec ne sme v pravo akcijo, če ni polnoleten. Intervencij, v katerih je sodeloval, ne šteje. Jih pa Prostovoljno gasilsko društvo Idrija – v katero je prestopil, ko se je iz Spodnje Idrije preselil v Idrijo – na leto opravi več kot sto. Mačk še ni reševal z dreves, se je pa zato spopadel z gnezdom sršenov. A to so prijetne zadeve, pravi. »Najtežje je pri prometnih nesrečah. Tiste s smrtnim izidom ali s težkimi fizičnimi poškodbami so trajno zapisane v mojem spominu. Ena pa še posebej. V nesreči pri Spodnji Idriji – to je bilo moje prvo tovrstno posredovanje – sta umrla dva mlada fanta, ki sem ju osebno poznal. Eden je bil takoj mrtev, drugi pa je izdihnil med prevozom v bolnišnico,« pove Mrak in poudari, da človek za tovrstne grozote nikoli ne postane imun, pa čeprav se z njimi pogosto sooča.

Po drugi strani pa je dober občutek, pravi, ko nekomu pomagaš, in ima zgodba srečen konec. Vse napore in tveganja odtehtata že stisk roke in skromna zahvala. Pa sta mu Italijana, ki ju je rešil iz gorečega kombija, izkazala hvaležnost? »Sta,« po nekajsekundnem premoru odvrne Mrak, »preden sem se zaradi poškodb tudi sam odpravil v izolsko bolnišnico in jima naznanil, da odhajam, sta mi rekla 'grazie' (hvala).« A v njegovem glasu je vendarle zaznati malce grenkobe. »Nisem bil razočaran. Ljudje pač različno dojemamo različne dogodke. Mene bi vsekakor zanimalo, kdo je človek, ki me je rešil.«

So ga pa zato someščani na vsakem koraku trepljali po rami, da mu je bilo sčasoma že kar nerodno. Tudi sodelavci in šefi v podjetju Hidria, kjer dela že osemnajst let, so bili nanj sila ponosni. »Bili so radovedni, vsem sem moral razlagati o dogodku,« se namuzne. A največ mu pomeni, da je njegovo pogumno dejanje z odobravanjem sprejela vsa družina. Nihče ga ni obsojal, ker se je izpostavil nevarnosti, čeprav bi lahko starši ostali brez sina, žena brez moža in – predvsem – otroka brez očeta. In kaj mu pomeni medalja za hrabrost, ki mu jo je pripel prvi med slovenskimi policisti? »Bolj kot osebno potrdilo, da sem storil nekaj nevsakdanjega, se mi je zdelo lepo, da je moje dejanje nekdo opazil. Treba pa je vedeti, da obstaja še cel kup junaških dejanj posameznikov, za katera širša javnost nikoli ne izve. A to ne pomeni, da so zato manj pomembna,« skromno odvrne Andrej Mrak, ki – preden se poslovimo – vpraša, kdaj bo pogovor objavljen v časopisu. »Da povem mami, ki izrezuje vse članke na to temo,« se z rahlo rdečico na obrazu nasmehne v pozdrav.