Zapletena zgodba o Varstveno-delovnem centru Ince Mengeš in odnosih v njem se še ni razpletla, čeprav se klobčič počasi razvija. S koncem novembra se je iztekel mandat vršilke dolžnosti direktorice Vladke Pacek, ki ji delavci očitajo neprimeren odnos, več nepravilnosti pa je razkrila tudi revizija poslovanja. Agonija se bo vsaj nekaj mesecev nadaljevala. Packova bo vršilka dolžnosti še največ šest mesecev. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zatrjujejo, da to ne pomeni, da je dobila zaupnico. Menijo, da njeno delo s poslovodskega vidika, kamor spadajo tudi obupni odnosi v zavodu, ni zadovoljivo, medtem ko ji po strokovni plati ničesar ne očitajo.
Generalni direktor direktorata za socialne zadeve Davor Domikuš je mnenja, da glede na prekrške, ki jih je odkrila revizija, Packova ni več najbolj primerna za opravljanje direktorske funkcije, toda: »Menimo, da v tem trenutku znotraj zaposlenih v hiši ni boljšega kandidata, ki bi lahko združeval učinkovito strokovno in poslovno vodenje. Nismo pa rekli, da je ona najboljša možna oseba za izvajanje teh nalog. Zato je nismo potrdili, ampak smo jo imenovali le začasno.« Dodal je, da nameravajo precej pred iztekom šestih mesecev najti dolgoročno rešitev, še vedno pa ostajata dve možnosti: iskanje novega direktorja ali združitev z drugim zavodom, kar naj bi bila po njihovem mnenju še najboljša rešitev.
Kljub temu je neobičajno, da so na ministrstvu že drugič zapored Packovo za šest mesecev imenovali na položaj vršilca dolžnosti. Pri prvem imenovanju je razlog mogoče iskati v tem, da takrat izsledki revizije še niso bili znani. Zdaj pa so si na ministrstvu očitno kupili nekaj časa, da zadeve uredijo, pri čemer zaposleni težko razumejo, zakaj je njihova vodja oseba, pri kateri so bile ugotovljene nepravilnosti in ki so ji iz rok ušle vajeti, ko gre za odnose med vodstvom in zaposlenimi. Ti so se s pismi obračali na razne ustanove, glas obupa pa je prišel tudi do nas. Nekateri svojci zaposlenih so povedali, da jih je strah za svoje ožje družinske člane, ker so jih razmere v zavodu Ince Mengeš tako prizadele, da jih ne razpoznajo več. Mož ene od zaposlenih je poslal pismo Packovi, županu Mengša Francu Jeriču, ministrstvu in še na nekatere naslove, v katerem pretreseno ugotavlja, da njegova žena zaradi psihičnega pritiska v službi ni več isti človek, kot je bila. Očitki z druge strani so, da je za slabe odnose kriv kolektiv. Dominkuš pravi, da je krivda deljena in da so se trije direktorji v zadnjih desetih letih zamenjali tudi po krivdi delavcev, ki pa to zavračajo.
Ministrstvo želi konsenz vseh vpletenih, po tem vrstnem redu: uporabnikov, lokalne skupnosti, zaposlenih. Vsaj dve od treh skupin sta nezadovoljni z direktorico, za zdaj pa želje ministrstva, da bi se intenzivno pogovarjali z lokalno skupnostjo, ta ni zaznala. To je mogoče razbrati iz pisma ministrstvu, pod katerega sta se letošnjega maja poleg delavcev podpisala Jerič in predsednica nevladne organizacije Sožitje Mengeš Tatjana Novak, pa tudi iz besed slednje. Potem ko je ministrstvo pismo prejelo, so jo skupaj z Jeričem povabili na razgovor. »To ni bil razgovor, ampak zaslišanje. Način komunikacije je bil grozen, počutila sem se kot bedak. Šlo je za branjenje direktorice,« nam je povedala Tatjana Novak. Da bi našli konsenz, bo najbrž potreben drugačen pristop.