Tako vlada vendarle ne prekinja popolnoma tradicije svojih predhodnic, ki so državo oziroma skupno blaginjo vedno znova reševale s plačami delavcev tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Govorimo o brzdanju plač zaradi povečevanja izvozne konkurenčnosti gospodarstva, zmanjševanja brezposelnosti ali zniževanja inflacije, da bi recimo dosegli maastrichtske kriterije in s tem vstop v območje evra. In govorimo o davčni politiki države, ki je že dolgo namenjena predvsem enemu cilju – polnjenju manjše ali večje proračunske luknje – saj recimo namesto posebnih olajšav za visoko kvalificirane delavce njihove plače izdatno obdavčuje. Veliko bolj, kot to počneta na primer Avstrija in Italija. Rezultat? Visoko izobraženega posameznika z nadpovprečno plačo že strošek vrtca in še malo nižji otroški dodatek spravita na ekonomsko raven posameznika z osnovnošolsko izobrazbo in minimalno plačo.

Da se razumemo, vnebovpijoče socialne razlike niso nekaj dobrega. Toda zakaj bi se nekdo gnal za višjo izobrazbo, večjo produktivnostjo, boljšimi rezultati..., če na koncu vsi zaslužimo enako. Prevelika uravnilovka zavira razvoj tako zasebnega kot javnega sektorja. Ko se dodatki v javni upravi delijo po domače, po lojalnosti ali po principu vsakemu malo, ne glede na rezultate, delovne vneme razen od nepoboljšljivih entuziastov res ni pričakovati. Pa še tem se enkrat vse skupaj najbrž zazdi trapasto... Kajti pomenljivo je, da so sanje vsakega švicarskega študenta prava postati državni tožilec, medtem ko najsposobnejši pri nas hitijo med odvetnike. Gospodarstveniki opozarjajo tudi na negativno selekcijo Lahovnikove plačne uravnilovke, ki direktorske plače v državnih podjetjih omejuje na največ petkratnik povprečne plače v podjetju, vodilna mesta pa zato prevzemajo ljudje, ki temu izzivu strokovno niso kos, nimajo boljših priložnosti ali pa imajo še kakšne druge interese. Medtem so recimo Švicarji v nedeljo zavrnili referendumsko pobudo, da bi najvišje plače v podjetjih omejili na dvanajstkratnik najnižjih.

Vprašanje je sicer, kako visoke razlike v plačah so še družbeno sprejemljive. Toda razmisliti je treba tudi, kakšno škodo povzroča prevelika enakost. Ob tem se na tapeti vedno znova znajde tudi minimalna plača. Še posebej v teh kriznih časih, ko zaradi pomanjkanja dobičkov plače ne morejo ravno navzgor, bi jih številni gospodarstveniki potisnili navzdol. To bi povečalo konkurenčnost slovenskih podjetij in spodbudilo zaposlovanje, pravijo. In imajo prav. Kratkoročno zagotovo. Kaj pa dolgoročno? Komu bomo konkurirali – Bolgarom, kjer je minimalna plača še nižja kot na Kitajskem? Kajti minimalna plača je vendarle tudi spodbuda: če je podjetje ne more zagotoviti, se mora izboljšati ali propade. Čas je, da ne le država, temveč tudi slovensko gospodarstvo naredi svojo nalogo.