Začnimo s tistimi, ki so zapustili upravo vrtca. Stanko Stepišnik je v poslovilnem soočenju z mediji izjavil, da bi bilo bolje, da bi bil filozof ali klatež, saj bi bil tako bolj primeren za ministra. To, da se Stanku sanja ne, kaj pomeni biti filozof, še manj, kaj pomeni biti klatež, demonstrira pogled oblastnikov na družbeno tkivo. Nekaj veljajo le tisti, ki znajo kaj narediti s svojimi rokami, tisti, ki znajo tudi kaj z glavami, pa so nepotreben strošek. No, za člana uprave vrtca, kar je pol leta Stepišnik tudi bil, bi bilo fino, da zna kaj narediti s svojo glavo. Žarnice znajo zamenjati drugi. Pa tudi kastrole izdelujejo in pomivajo drugi.

Drugi, ki je zapustil upravo, je Tomaž Gantar. Junak, ki je odšel zaradi neuspešnega boja z lobiji. Stara preizkušena mantra v tem prostoru, da so za vse krivi strici iz ozadja, interesne skupine, prijatelji v orožju ali kapitalu in stoteri lobiji, je zdaj dobila potrdilo na najvišji ravni. Skratka, če ti nič ne rata, to ni zaradi tvoje nesposobnosti, temveč zaradi zidu, v katerega se zaletavaš. Ta zid je sicer imaginaren, nima imen in oseb, stoji pa grozeče pred vsemi. Totalna nemoč zaradi drugih. Čistih fantomov. Zarotniške sanje so blizu.

Poslanka Melita Župevc, predstavnica zaposlenih v vrtcu, je v Studiu City to povzela zelo enostavno: minister je ocenil, da ni kos nalogam. Kdo pa je v teh jaslih kos nalogam? Za koga pa si upamo dati roko v ogenj, da uspešno opravlja zadane mu naloge? In ne nazadnje, kaj pa je bila naloga zdravstvenega ministra? Najprej ta, da se vse ne sesuje. In zagotavljanje nekega koncepta zdravstva, s katerim se radi hvalimo. In občutek, da bomo pozdravljeni. Torej, če ni bil kos nalogam in so bili zraven še lobiji, bo v vrtcu čez čas naslednja situacija: sistema javnega zdravstva ne bo več, če boste prišli po pomoč , pa imejte s seboj kreditno kartico. Ali pa še zdravila, povoje in kirurške pripomočke.

Najbolj glasen v otroškem vrtcu je Karl Erjavec. Vsakič, ko mu vzamejo kakšno dobroto, se vrže na hrbet in kriči tako dolgo, da vsi popustijo. Zdaj izjavlja, da Igor Lukšič nima poguma, da bi vstopil v vlado. Torej, če hočeš biti v upravi vrtca, moraš imeti pogum. To je dovolj. Karl to dobro ve, saj lahko pogumno nastopa v vseh možnih vlogah. Vojska, okolje, zunanje zadeve nekoč, zdravstvo, sociala in pravosodje v prihodnosti. Brez problema pa lahko zamenja tudi šefinjo vrtca.

Alenka Bratušek se je v tem otroškem peskovniku izgubila. Kako drugače razumeti njeno izjavo, da so tisti štirje traktorji, ki so krožili okoli parlamenta, vredni celo bogastvo? Kaj, za vraga, nam je hotela povedati? Da lahko protestirajo le lačni, bosi in obupani? Nikakor pa ne tisti, ki se s čim ne strinjajo?

Vrtec ima tudi svojo gledališko skupino. Vodi jo Jernej Pavlin, ki je v ljubljanskem mestnem svetu uprizoril lep cirkus. Najprej provociral s snemanjem, potem teatralno nastopal pred varnostniki in dosegel medijski pomp. Zgražanje vseh, ki v komediji vidijo tragiko odnosov v vrtcu. Nezaslišano omejevanje svobode govora. Le kako je lahko upravnik vrtca Zoran Janković padel na tako poceni finto in potem vse skupaj zavijal v ponarodelo »nihče tu ne bo afen guncal«? Zelo preprosto. Pozabil je, da se v vrtcu najprej predvsem igra. Čim bolj glasno in egoistično. In šele potem razmišlja in govori…