Pasivna in aktivna nasilnost se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Zadrževano jezo v službi dopolnjujejo izbruhi nasilnega vedenja doma. To lahko napovemo, ne moremo pa preprečiti, ker je zadrževanje nasilnosti (in prikrivanje jeze) seveda nujen del civiliziranega življenja. Toda jeza vztraja in z njo nasilnost. To lahko opazujemo vsak dan, na primer pri poslih z uradniki. Včasih jo skrijejo za držo, ki jo zaznamo kot pretirano prijazno in ustrežljivo (a nekoristno), včasih nam dajo napačne podatke, včasih pa nas kar ozmerjajo. Oblast in hierarhija dajeta nasilnosti veliko priložnosti.

Nasilnost je vir nasilja, ki ga tako rekoč vsakodnevno izvajamo drug nad drugim in ga razlikujemo od strukturnega nasilja (v izvedbi države), tako kakor razlikujemo med linčem in smrtno kaznijo. Razmerje med njima pa je nejasno. Nekateri verjamejo, da bodo z zmanjšanjem osebne nasilnosti zmanjšali tudi strukturno nasilje. Drugi mislijo, da je osebna nasilnost odziv ali prilagoditev na strukturno nasilje, torej bi bilo treba najprej odpraviti tega. Tretji so prepričani, da je nasilnost kratko malo genetska dediščina, koristna za preživetje posameznika in vrste, nasilje pa njena »kulturna izvedba«. Ne vemo. Vidimo pa, da nasilje vztraja skoz vso zgodovino. Navsezadnje smo razvili dovolj orožja za večkratno uničenje vrste, kaj šele posameznikov. In enako vztraja tudi nasilnost ljudi v vsakdanjih srečanjih, povsem nesorazmerno in včasih v direktnem nasprotju z domnevnimi koristmi.

Eno od za slovenstvo najznačilnejših mest, kjer si dovolimo izbruh nasilnega vedenja, je promet. Najdemo vse od »pasivne« nasilnosti, ko avtomobilist pešca sploh ne opazi, do bolj »aktivne«, ko ga prežene s hupo in še kakšno jezno pripombo. Ko se mi kot pešcu prižge zelena luč na semaforju, nikoli ne stopim na cesto, ne da bi najprej pogledal, ali mi ne bo prekrižal poti kakšen norec v avtomobilu, ki drvi skoz rdečo luč. Ko pa sem v avtomobilu… no, odvisno od situacije.

Imate tudi vi vtis, da je vsakdanje življenje nenehen boj? Ne le boj za preživetje – ta seveda tudi – ampak medsebojen boj, ki je nekako nujen in neizogiben, kar del ritualov, s katerimi vzdržujemo in spreminjamo svoja formalna in neformalna razmerja. Poteka avtomatično, hočeš nočeš, ker ni odvisen toliko od namenov kolikor od učinkov vsakokratne izmenjave. Sam ga vidim nenehno na delu (ne samo zato, ker sem bral Foucaulta, je pa pomagalo). Še več, vidim samega sebe, kako se kot kakšna Hoffmanova lutka vključujem vanj, ne da bi imel najmanjši namen, ali ne da bi se mi zdel količkaj pomemben, ali ne da bi zatrdno vedel, za kaj sploh gre. Ne moremo se nevključiti v ta boj. Če to poskušamo, zavzamemo samo drugo pozicijo v njem – po navadi pozicijo obstranca. Nevključitev v boj (ali »izstop« iz njega) je izgubljen boj. Tako kakor v športu.

Taka je vsaj logika slovenskih socialnih razmerij. Toda tukaj analogija s športom velja le deloma. Nekatere značilnosti držijo: navijaštvo, polarizacija »klubov« (ali si z nami ali proti nam), gonja za dosežki z vsemi dovoljenimi in (neopazno, če je mogoče) nedovoljenimi sredstvi ... Manjka pa prav »športno vedenje«: vzajemna podpora soigralcev (onstran klientelizma), velikodušnost do nasprotnika, dostojanstveno prenašanje poraza itn.

Če bi moral opisati naša razmerja z eno besedo, bi rekel, da so brutalna. Zato nas ne sme presenetiti, koliko je družinskega nasilja. Tu ne moremo govoriti samo o osebni nasilnosti, temveč moramo videti tudi ideologije, ki jo podpirajo in ji dajejo prostor. Pred meseci sem napisal (pod naslovom »Kaj ima RKC proti gejem«), da v Novi zavezi ne najdemo mesta, ki bi opravičevalo zatiranje žensk. Sem bil že pozabil (hvala za nehotni opomin, Facebook), da v enem od obeh pisem, ki obračunata z istospolnim seksom, piše tudi tole (1 Timotej 2, 11-12): »Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.« Ženskam je predpisan pasivni, podrejeni položaj. Tu imamo nasilno ideologijo, ki deluje tudi brez vsake nasilnosti. Ženska sama ve, kje je njeno mesto. To so družbena, ne osebna razmerja. A tudi osebna nasilnost moškega nad žensko najde v tej ideologiji sprejemljivo opravičilo. Če ženska slučajno ne ve, kje je njeno mesto, jo tja postavi. Pravilo seveda ne velja samo za ženske. Z utišanjem nas izključijo. Če pa še nismo tiho, je isti učinek dosežen s tem, da izrečeno nima nobene teže. Nasilna ideologija deluje tako, da navadno sploh niso potrebni nasilni ukrepi, ker sami vemo, kje nam je mesto. Šele če ne, nas z več ali manj sile postavijo nanj. Toda te stvari ne potekajo gladko. Tudi zato ne, ker jeza ostane.

Državno nasilje, ki so ga pretrpeli izbrisani, je bilo na evropskem sodišču razglašeno za nezakonito, potem pa so jim slovenska sodišča prisodila zgolj simbolično nadomestilo. To je pač nasilje »pravne države«. A kakor berem, gre SDS še naprej in vztraja, da izbrisa sploh ni bilo. Namesto o izbrisu bi govorili o prenosu. Torej ljudje niso bili izbrisani, ampak preneseni? Skoraj ustrezno, če dodamo: preneseni okoli. Trditev, da izbrisa ni bilo, je v političnem smislu enako nasilna kakor tista, da ni bilo holokavsta ali da ni bilo povojnih pobojev. Razlika je le v tem, da se zadnja zgleda nanašata na mrtve, naš izbris pa na še žive ljudi. Kaj bolje utiša krike kakor to, da jih razglasimo za prisluhe?