Ko avtorica pozabi svoj priimek

Podpisovanje je tudi garanje

Pesnica in knjigarnarica Majda Kne pravi, da dandanes ob podpisovanjih, ki pri nas povečini še vedno potekajo v sklopu literarnih večerov in drugih kulturnih prireditev, ni posebne gneče, razen ko so na delu priznani tuji avtorji, kot denimo pred dobrim tednom ameriško-britanski mladinski pisatelj Patrick Ness, ali najbolj priljubljeni domači pisci, predvsem starejše generacije. »Pred tridesetimi leti je bralcem veliko več pomenilo, da so se lahko srečali z avtorjem in mu dali knjigo v podpis. Spomnim se, da so me včasih mnogi bralci iz različnih krajev, ki niso mogli priti na srečanje z določenim piscem, prosili, če dam zanje knjigo v podpis. Bilo je tudi nemalo bralcev, ki so mi povedali, kateri avtorji jih zanimajo, in na te sem nato prežala. To se sicer še dogaja, ampak v veliko manjši meri. Zdaj nismo več takšni silni zbiralci pa tudi knjiga ima danes drugačen status.«

Sogovornica se spominja še, da se je včasih podpisovalo, dokler ni bilo treba zapreti knjigarne, saj so se nekateri pisci, med katerimi izpostavi Toneta Pavčka, nemalokrat zapletali tudi v dolge pogovore z bralci. Goran Vojnović, ki je sicer med najbolj prodajanimi domačimi avtorji zadnjih let, kot svoj rekord šteje okoli deset podpisov na večer. Takšno skromno statistiko gre verjetno pripisati dejstvu, da glavnino njegovih bralcev predstavljajo mlajše generacije, ki povečini niso posvojile te tradicije. Pisatelj Feri Lainšček opaža, da je podpisovanje ponekod v tujini sploh precej bolj cenjeno kot pri nas, saj ga je zunaj Slovenije marsikdaj, tudi ko je bil še mlad in relativno neznan avtor, čakala cela vrsta ljudi.

Mladinska pisateljica Desa Muck pa je oblegana tudi na domačih tleh, saj jo na šolah običajno pričaka več sto učencev. »Če se nabere tristo otrok, ki hočejo tvoj podpis, je to že neke vrste garanje. Včasih sem zelo vesela, da nimam dolgega imena in priimka. Ko je okoli mene veliko prerivanja in mi pade koncentracija, se začnem pogosto motiti pri datumih ali celo pozabim, kako se pišem. Otroci me v trenutkih, ko jih sprašujem po svojem priimku, seveda debelo gledajo. Vendar nikoli ne odklonim podpisa, ker vem, da otrokom to veliko pomeni, meni pa veliko pomeni, da njim veliko pomeni,« svoje dogodivščine iz podpisovanj v smehu opisuje priljubljena avtorica.

Nosilec ljubezenskega sporočila

Sicer pa vsi trije omenjeni avtorji podpisovanje knjig dojemajo kot pozitivno izkušnjo, saj to »doda vrednost knjigi, jo naredi bolj osebno in posamezen izvod ni več le ena izmed tisočih natiskanih knjig«, meni Vojnović, ki tudi sam njemu ljube avtorje pogosto prosi za avtogram. »Meni dobro dene, ko želijo ljudje mojo knjigo oplemenititi še s podpisom. Moj ego tedaj zadovoljno prede,« pa se namuzne ena najbolj poznanih domačih mladinskih pisateljic.

Feri Lainšček pojasni, da mu je najljubše podpisovati knjige, za katere mu bralci povedo, da bodo nato nekomu poklonjene. »Predvsem pri pesniških zbirkah veliko fantov prosi za podpis za svoje dekle. Enkrat je nekdo prišel k meni v Mursko Soboto z drugega konca Slovenije, ker je dekle želel presenetiti z mojo knjigo in podpisom. Podpis je torej lahko tudi nosilec ljubezenskega sporočila.« Sicer pa razkrije, da če mu je katera izmed bralk posebej všeč, poleg podpisa morda nariše še srček, velikokrat pa pripiše svoja verza »sanje so večne« ali »ljubezen je treba ljubiti«.

Serijski podpisovalci nezanimivi

Koliko podpis avtorja, ilustratorja, urednika ali kogar koli, ki je aktivno sodeloval pri izdaji določenega dela, lahko zviša vrednost knjige, se določa po nareku številnih kriterijev. Ni pomembno le, koliko slaven je avtor, temveč denimo tudi, kot pojasni Stanka Golob iz Trubarjevega antikvariata, kako pogosto je podpisoval. Tako so precej vredni podpisi Ivana Cankarja, Franceta Prešerna ali Simona Gregorčiča, ki niso ravno pogosti, medtem ko so mladinski avtorji, kot denimo France Bevk, Kajetan Kovič ali Tone Pavček, ki so veliko obiskovali šole, svoja dela podpisovali serijsko.

Dragoceni so tudi podpisi v redkih izdajah, izjemnega pomena pa so posvetila, še posebej, če so namenjena znanim osebnostim. »Velika razlika je, če najdemo posvetilo, ki ga je Ivan Cankar namenil svojemu bratrancu Izidorju Cankarju, kot če ga je zapisal za neko neznano osebo,« se na primer nasloni Golobova. Pomembno vlogo pa seveda igra tudi dejstvo, ali je avtor že mrtev. Ni pa odločilno mesto podpisa, niti ali je bil narejen s peresom, flomastrom ali kemičnim svinčnikom, pa tudi ličnosti se ne vrednoti, saj marsikateri avtor v naglici zmore le nakracati svoje ime.

In kako je mogoče določiti pristnost podpisa? Sogovornica zatrjuje, da po več kot tridesetih letih delovnih izkušenj v antikvariatu pozna podpise večine domačih avtorjev in pod lupo takoj opazi, če črke niso čisto enotne, medtem ko o starosti veliko povesta tudi sam papir in črnilo. Tu in tam je vseeno treba pobrskati po rokopisih, ki jih hranijo knjižnice. Najbolj problematični pa so avtorji, ki se jim je podpis skozi čas spreminjal. »Zanimiv primer je Plečnik, ki se je, ko je bil mlajši, podpisoval povsem drugače kot pred smrtjo, ko je opaziti, da je bila njegova roka tresoča.« V splošnem so zahtevnejši zalogaj podpisi tujih avtorjev, saj je nemogoče poznati vse, vendar je dandanes v veliko pomoč splet. Sogovornica se s ponaredki skorajda ne srečuje, le tu in tam se kdo ponorčuje in v kakšno novo izdajo podpiše že zdavnaj preminulega avtorja.

Pri nas majhen zaslužek

Zbiranje podpisov je le še manjšinska tradicija, a Stanka Golob je ena izmed tistih, ki jo nadaljujejo. Sama je v treh desetletjih nabrala okoli tisoč podpisov, predvsem domačih avtorjev, ker ji ti več pomenijo, tuje pa bi si tudi težko privoščila. Pri nas podpis večini knjig vrednost dvigne za vsega deset evrov, le tu in tam se zgodi, kot denimo pri prvi izdaji Martina Krpana s podpisom ilustratorja Hinka Smrekarja in posvetilom Ivana Cankarja, ki je bila prodana za 500 evrov, da avtogram prinese večji zaslužek. Na Zahodu je zgodba povsem drugačna, saj redke izdaje s podpisi eminentnih avtorjev dosegajo ceno več deset ali celo več sto tisoč evrov ali dolarjev.

V zadnjem času tudi domače založbe vse pogosteje omogočajo možnost nakupa določenega števila že podpisanih izvodov, kar se je marsikje v tujini, kjer pa je povečini težje priti v stik z avtorji, izkazalo kot dobra marketinška poteza. Podjetje Apple pa je nedavno patentiralo tehnologijo, ki bo omogočala tudi podpis na elektronsko različico knjige ter podpisovanje na daljavo.