Vem, sliši se neverjetno, a Slovenija je dejansko dežela pesnikov. Tu namreč tudi tisti, ki na televiziji nastopajo v pisanih puhovkah in z bejzbolskimi kapami na glavah, svoja čustva izpovedujejo v pesniških metaforah. Tudi ljudje, ki ne hodijo po svetu zasanjani in ne trpijo zaradi melanholije, ko želijo izraziti preprosto vulgarno misel: »Sovražim Cigane!«, namesto tega rečejo: »Skrbi me za prihodnost mojih otrok, ker bodo ob njihovi šoli odprli še eno gostilno.« In pri tem gledajo v kamero, kakor bi pravkar svetu prebirali naslovno pesem svoje zadnje za Jenkovo nagrado nominirane pesniške zbirke.

Ja, Slovenija je dežela, v kateri lahko še gostilna postane metafora. »Nočemo gostilne!« je denimo pred dnevi pisalo na velikem mariborskem transparentu, in nepoznavalec pesniškega duha tukajšnjih prebivalcev bi lahko pomislil, da so se Mariborčani odločili za popolno stilsko preobrazbo in da želijo grobo presekati s tradicijo, se iztrgati ljubezni do špricerja in šankovske filozofije, se odpovedati vsej zabavi in veselju, ki ju prinaša ta sveti jim prostor. Da želijo torej postati Ljubljančani.

A takšno sklepanje ne bi moglo biti dlje od resnice, saj je bil pojem »gostilne« v paroli, kakor se za pesnike tudi spodobi, mišljen le kot prispodoba in se ni nanašal na Mariborčanom ob Ljudskem vrtu najbrž najljubše kulturno prizorišče, kar gostilna sicer je, marveč je »gostilna« v pesmi ljudskih tribunov z mariborskih ulic predstavljala »lopove«, »bandite«, »kurje tatove« in kar je še drugih nepoetskih poimenovanj za nezaželene ljudi pretemne polti in predrugačnih navad. Cigane, seveda. Ali, v pesniškem jeziku povedano, Rome.

Pa ni bilo vedno tako. Še nedavno tega so Mariborčani rekli bobu bob in tudi vsi ostali smo tulili svoje misli dobesedno in neprevedeno v pesniški jezik. Želeli smo si izgona vsakogar, ki je bil vsaj malo drugačen, in to smo tudi govorili, neolepšano in brez prispodob, ki bi naše misli naredile bolj civilizirane in kulturne. Predsednik državnega zbora je odkrito priznaval, da ne želijo ciganov v svoji občini, drugi je razpredal o tem, da so pedri bolni. Bili smo iskreno ksenofobni in homofobni, sovražni in nestrpni.

Kaj se nam je torej zgodilo, da smo se iz nestrpnežev prelevili v pesnike? Kaj se nam je zgodilo, da za naše ministre izbrisani nenadoma niso več kalkulanti, okupatorji in agresorji, marveč »ne razumejo težkega finančnega položaja, v katerem se nahaja naša država«? Kaj se nam je zgodilo, da čefurjem govorimo priseljenci, pedrom istospolno usmerjeni, ciganom pa gostilna? Kaj se nam je zgodilo, da dovčerajšnji fašistoidneži kot papagaji govorijo in zapisujejo stavek: »Jaz sicer nimam nič proti pripadnikom drugih nacionalnosti/gejem/lezbijkam/Romom.« Od kdaj govorimo v prenesenih pomenih? In zakaj govorimo v prenesenih pomenih?

Sam sumim, da ima to opraviti z našim vstopom v združeni evropski prostor, ki je potekal pod zdaj že znamenitim sloganom »Vsi drugačni, vsi enakopravni«. Zanj smo namreč šele pred časom spoznali, da ga ne gre brati dobesedno, marveč v zelo prenesenem pomenu, podobno kot danes beremo ponarodele ode delavstvu ljubljanskega župana ali himne o socialni državi izpod peresa naše predsednice vlade in njenega finančnega ministra. A ko smo to naposled doumeli, smo zlahka sprejeli tudi dejstvo, da je enakopravnost v sodobnem evropskem pesniškem jeziku ustaljena prispodoba za posmehovanje le-tej, pa naj gre za afriške begunce, ki se utapljajo v morju pred Lampeduso, romunske Rome, ki jih preganjajo iz Francije, ali politiko zategovanja pasu. In tako smo postali Evropejci.

Zato je razloge za metaforično izražanje mariborskih antigostilniških protestov prej kot v naši bogati pesniški dediščini in vztrajnem poveličevanju Franceta Prešerna v mitološke višave narodove biti iskati v naši evropeizaciji, ki je privedla do tega, da so tudi najpreprostejši občani sposobni nagovoriti javnost v jeziku velikih evropskih poetov Joseja Manuela Barrosa, Ollija Rehna, Nicolasa Sarkozyja ali Angele Merkel.

Zato smo lahko na letošnje mariborske vstajnike v bistvu ponosni. Če so namreč njihovi politični somišljeniki v parlamentu ravno te dni pokazali, da se veščin evropskega jezika še učijo in jim je med pesnjenjem o izbrisanih ušla marsikakšna neevropska misel o kalkulacijah, agresiji in okupatorstvu, so Evropejci na mariborskih ulicah iz rokavov stresali metafore in govorili, da imajo v mestu dovolj gostiln, da je problematična bližina šole in da bi si na tistem mestu raje želeli kakšen kulturni dom.

Bili so resnično pravi Evropejci, in če bi jih slišala njihova mati, Evropska komisija, bi jih zagotovo zadovoljno potrepljala po njihovih mladih evropskih ritkah in rekla: »Tako se to dela, otroci moji. Tako se to dela v Evropi.«