Približno povzeta anekdota o iznajdljivem namišljenem bolniku ima veliko skupnega z dogajanjem po odstopu ministra za zdravje Tomaža Gantarja. V njegovih besedah ob odhodu je večina akterjev v politiki, stroki, civilni družbi in pri sindikatih slišala izključno to, kar je hotela slišati. Največ pozornosti so bile predvidljivo deležne omembe lobijev in korupcije. Odstop so tako mnogi interpretirali kot Gantarjevo nemoč, da bi se lobijem uprl. V nadaljevanju je politika protikorupcijski komisiji očitala, da je v zdravstvu ni kaj dosti videti, komisija pa se je odzvala z ugotovitvijo, da je politika tista, ki zoper korupcijo ni kaj dosti naredila. Zdravstvo je s politiko in nadzornimi inštitucijami vred pred nami zazijalo kot eno samo brezno nesposobnosti in zločina.

Dogodki zadnjega časa so k takšni sliki bistveno pripomogli. Z urgentnimi centri se ukvarja policija, z energetsko sanacijo bolnišnic in preskakovanjem čakalnih vrst protikorupcijska komisija, vrstijo se zgodbe o neracionalnih in sumljivih nakupih v bolnišnicah, vsake toliko kakšnega direktorja doleti hišna preiskava, bolniki in zaposleni pa opozarjajo na organizacijski kaos, ki odžira dragoceni čas in denar, marsikomu pa tudi ustreza. Tistim, ki menijo, da je korupcija glavni ali celo praktično edini problem zdravstva, je leto 2013 prineslo zvrhan koš ponazoritev, ki jih bodo lahko trosili v debati o reševanju bolnišnic v prihodnjem letu.

A videli smo lahko tudi, kako bi politika dopolnilnim zavarovalnicam skoraj podarila 30 milijonov dobičkov iz minulih let, ki so bili na posebnih računih zbrani za zdravstvo (kar je zdaj, čeprav je interventni zakon na koncu določil drugače, očitno znova v igri). Prav tako se je politika razgalila z dolgotrajnim sprejemanjem omenjenega zakona za pomoč zdravstvu. Za del koalicije je bilo zlasti nesprejemljivo oprispevčenje dividend in najemnin; slednje bi malenkostno bolj obremenilo ljudi, ki jim gre v primerjavi z mnogimi, ki živijo zgolj od plače, praviloma dobro, v blagajno pa prispevajo manj. Z odlašanjem pri sprejemanju zakona in njegovim kleščenjem se je politika uglasila z interesi lobijev iz gospodarstva. Ko stranke te dni vneto razpredajo o vplivu raznih ozkih interesov v ambulantah in pisarnah vodilnih v bolnišnicah, odvračajo pozornost od seznama lastnih grehov.

Nekaj pozornosti so bila deležna tudi trenja znotraj koalicije glede koncesij, pa plačna uravnilovka, ki jo aktualna vlada vzdržuje, ter preživeti status javnih bolnišnic in zdravstvenih domov. V tem so se našli koncesionarji, siti pregretih očitkov, pa tudi zaposleni, ki imajo vrh glave togosti v javnih zavodih. Vladne stranke imajo pri ideoloških vprašanjih resda v temelju različna izhodišča, zato je skupni imenovalec težko najti. Bolj ali manj strogi kriteriji za podeljevanje koncesij niso osrednje vprašanje prihodnosti zdravstva, so pa za stranke odlična priložnost, da na njih zlomijo še kakšno zdravstveno reformo.

Če so tovrstne drobce še videli, je vsebino, ki je zajela večji del Gantarjeve »oporoke«, velik del akterjev spregledal. V skoraj vsaki vrstici in izrečenem stavku je odstopljeni minister opozarjal na nezmožnost koalicije in tudi širše družbe, da bi dojela nujnost zdravstvene reforme. Še bolj so v ozadju ostala gola dejstva: da je v slovenskem zdravstvu glede na število prebivalcev zaposlenih za četrtino manj ljudi, kot je povprečje v EU, da je bilo zdravstvo v zadnjih štirih letih ob 300 milijonov evrov, da v sosednji Avstriji na prebivalca namenijo dvakrat več denarja (mimogrede, zanj namenijo tudi precej večji delež glede na BDP) in da pri nas »tudi v dobrih časih vlaganje v zdravstvo ni sledilo rasti BDP«. Nenazadnje je Slovenija minuli teden doživela hladen tuš tudi s poročilom OECD, v katerem se je znašla med državami, ki so v kriznem času najbolj zavzeto krčile izdatke za zdravstvo (upadli so za 1,2 odstotka, medtem ko so v večini opazovanih držav zgolj počasneje rasli). Ker je košarica pravic ostala skoraj nespremenjena in pravice formalno marsikje celo presegajo tiste v bogatih državah, se je vse to odrazilo v podaljševanju čakalnih dob in varčevanju pri materialih za zdravljenje.

Zgražanja vrednim aferam in neredu navkljub je zdravstvo ta trenutek predvsem podhranjeno. Tega problema se je precej težje lotiti kot pa moralizirati o korupciji. Poleg tega so rešitve, ki so na voljo, vse po vrsti nesimpatične. Za zdravstvo bi bili v Sloveniji pripravljeni prispevati kvečjemu kak evro manj kot danes, pravice so vse enako svete, premajhnih bolnišničnih oddelkov ne bi dali... Bolniki bodo brez plačil iz žepa tako dobili vse manj. Lahko bi rekli, da zdravstvo v pogubo pelje pristranskost – od kupa besed tako kot namišljeni bolnik ljudje za svoje vzamemo le tiste, ki potrjujejo naše prepričanje. A dodati je treba tudi drugi vidik zgodbe – v uničenju javnega zdravstva bi se marsikdo dobro znašel.