Naj začnem s kar grobo, a vseeno dovolj ustrezno primerjavo. Pravnim fakultetam po Sloveniji in še mnogim podobno družboslovnim, zlasti tistim pod okriljem bivših ustavnih sodnikov, ni uspelo prepričati ne velike večine pravnikov ne družboslovcev o tem, da je bil izbris posebne vrste zločin. Prav tako pri večini ljudi dolga leta ni bilo zavedanja o tem, kakšne žrtve in koga vse so bili ti nesrečneži. Še danes nekateri govorijo o tem, da izbrisa sploh ni bilo, da so se izbrisani »zgodili«, če pa že obstaja kaj takega, gre večinoma za špekulante. So fakultete, zlasti pravne, krive, da je toliko pravnikov aktivno sodelovalo pri izbrisu? So krive, da lahko na prste ene roke preštejemo tiste pravnike, ki se že od vsega začetka zavedajo zločina, opozarjajo nanj in poskušajo popraviti grozljive krivice?
In zdaj k prometu. Od avtošol, ki usposobijo za vožnjo najbrž deset tisoč ali več ljudi vsako leto, pričakujemo, da bodo pripomogle k redu na naših cestah in preprečevale prometne nesreče. In potem odkrijemo vrsto nepravilnosti, ki so vsega obsojanja vredne, enako mojega. To, kar se je dogajalo v avtošolah, je odraz naših razmer – kjer se da kaj prigoljufati, to tudi poskusimo. Kot vsa druga kazniva ravnanja je treba tudi ta v avtošolah dosledno preganjati in obravnavati. Vendar sam, za razliko od mnogih, ki se ukvarjajo s prometom, mislim, da ima to – na žalost, a neizogibno – le malo opraviti s prometno varnostjo.
Naj nadaljujem z na videz tvegano trditvijo. Vožnja avtomobila je eno preprostejših opravil. Dovolj je pogledati marsikam na kmete, kjer je samoumevno, da desetletnik sedi na traktorju. Seveda ne bo spravljal lesa iz gozda, bo pa vozil in počel kaj preprostejšega. Pojdimo še na ceste. Starejši občani, ki sicer ne dohajajo več računalnika, večinoma brez težav vozijo v razmeroma gostem in neprijaznem prometu. Imajo seveda šibke točke. Osredotočijo se predvsem na cesto pred sabo, kar ni slabo. Precej pa zanemarijo vozila za sabo, tako da jim na primer svetlobni signali od zadaj težko pridejo do živega. V nepričakovanih situacijah se odzivajo počasneje in manj spretno. A če ni hujših motenj, tudi po zaslugi izkušenj pridejo varno domov.
In potem še skupina voznikov vmes. Med njimi je večina takih, ki so športno spretni, predvsem pa imajo zelo dobro mnenje o svojih vozniških sposobnostih.
Vožnja avtomobila in varna vožnja
Čisto vsi smo šli skozi tako rekoč isti program. Vsi smo se naučili najprej prometnih pravil, potem pa še vožnje, ki ni v nasprotju z njimi. In vsi smo se tega držali do izpita, ker smo točno vedeli, da ga že zaradi najmanjše prekoračitve hitrosti, menjave voznih pasov brez smernega kazala, nepopolne ustavitve vozila pri znaku »stop« in še marsičesa podobnega ne bomo opravili.
Po taki naporni, a v povprečju le nekaj deset ur trajajoči vožnji, za marsikoga polni abstinenčne krize zaradi pomanjkanja adrenalina, se nadzorovanje konča. Znajdemo se prepuščeni lastnim impulzom, osebnostni strukturi, ki nas sili v različne skušnjave, v najboljšem primeru morda celo zavedanju, da je promet namenjen predvsem varnemu prihodu vseh udeležencev tja, kamor so se namenili.
Če sem zapisal, da je vožnja avtomobila preprosto opravilo, to še ne pomeni, da je preprosta tudi varna vožnja. Voziti varno pomeni vključiti vrsto vedenjskih vzorcev in osebnostnih potez v to opravilo. Predvsem gre za strpnost, občutljivost za drugega, sodelovanje namesto tekmovanja, če je treba, tudi pomoč. Kaj od tega lahko trajno vcepi avtošola v nekaj deset urah, ko so na vrsti predvsem osnovne spretnosti? Skoraj nič, če tega ni v človeku že od prej. In nobenega razumnega argumenta ne vidim, da bi kdo to lahko od avtošole pričakoval ali celo zahteval.
Ali kdo sploh kdaj pomisli na avtošolo, če se sreča s predrznim voznikom, ki s svojo vožnjo ogroža vse okoli sebe? Pomislimo na avtošolo, ko preberemo, da je petintrideset tisoč voznikov v nekem obdobju prenočilo na policijskih postajah zaradi vinjenosti? Ali pomislimo na centre varne vožnje? Verjamem, da ne, saj tudi ni razloga za to. In vendar postanejo avtošole in centri priročen grešni kozel za slabe razmere v prometu, zraven pa še tisti, ki jih nadzirajo.
Naj postavim še eno tvegano trditev. Od ukrepa, s katerim naložimo hujšim prekrškarjem ponovno opravljanje izpita, podobno kot od obveznega usposabljanja za varno vožnjo po mojem mnenju ni posebne koristi. Statistika dokazuje, da se zaradi nepoznavanja prometnih pravil zgodi zanemarljivo število nesreč. Vsakdo med nami ve, kaj pomeni številka 60 v oranžnem krogu. Že otroci v vrtcu, ki nas znajo z zadnjega sedeža opozoriti, če gre naš kazalec preko. In prav vsak, zlasti Slovenec, prav dobro ve, kako je z vožnjo pod vplivom alkohola. Poleg tega enako verjamem, da vse te in še podobne stvari povedo tudi v avtošolah in na treningih varne vožnje. Enako kot opozarjamo že dolga leta, da je nasilje nad ženskami nedopustno. Bomo za naraščanje tovrstnega nasilja začeli kriviti vse tiste, ki se s tem ukvarjajo? Društva za nenasilno komunikacijo, centre za socialno delo kar povprek in še Mirovni inštitut?
Omenjeni ukrep – ponovno opravljanje izpita – učinkuje na predrznega voznika zgolj kot velika sitnost, ki bi se ji bilo dobro izogniti. Predrzen voznik je praviloma spretnejši od povprečnega voznika. Zaradi svojega značaja pa prihaja v situacije, ki jih še tako spreten voznik ne more rešiti. Tisto, česar res ne potrebuje, je poznavanje predpisov in vožnje. Nikoli namreč ne prehiteva preko dvojne črte, ker ne bi vedel, kaj to pomeni. Prav tako bo iz trdnega spanca zbujen takoj znal povedati, kakšna omejitev velja v naselju. Le redko pa bo vse to pripravljen tudi spoštovati.
Trening varne vožnje osveščenemu in uravnovešenemu vozniku koristi, ker postane bolj pozoren na razmere na cesti in ker se bo kakšni težavi znal tudi izogniti. Psihopatski osebnosti pa lahko dodatna znanja pomenijo le nov izziv za še drznejšo vožnjo, ker se mu bo zdelo, da zmore še več kot prej.
Strokovnjaki za človekovo osebnost
Približujemo se ključnemu vprašanju – kaj torej početi s takimi vozniki? Če gre za zelo problematične osebnosti, deluje predvsem sistem strogih in doslednih omejitev – odvzem dovoljenja in pogosto nadzorovanje, ali spoštujejo omejitev. Samo odvzem brez nadzora ni posebej učinkovit, saj marsikdo vozi tudi brez dovoljenja.
Seveda pa nas ne sme prevzeti pedagoški ali penološki pesimizem, le da teh dejavnosti ne smemo prepustiti napačnim institucijam. Zanje niso poklicani strokovnjaki za vožnjo in povsem napačno je, če to od njih pričakujemo. To lahko poskusijo le strokovnjaki za človekovo osebnost in njegovo vedenje.
Psihološko svetovanje, ki že nekaj časa deluje na tem področju, je pravilna smer. Verjamem pa, da ob pomanjkanju izkušenj še ni ustreznih rezultatov. Strokovnih vprašanj je najbrž kar precej. Sprememba vedenjskih vzorcev je eden zahtevnejših procesov. To kar dobro poznam iz dolgoletnega dela v zaporu. Pri ljudeh, ki se morajo udeležiti take obravnave, ni enotnega vzorca, po katerem bi lahko terapevti uravnavali svoje delo. Vsak je človek zase in terapevtova zelo težka naloga je ugotoviti, za kakšno osebnost gre in kako doseči spremembe. Veliko vprašanje je tudi, koliko časa je potrebnega, da se nekdo spremeni v varnega voznika. Je dovolj nekaj deset ur pogovora v skupini različnih voznikov, ki jo vodi terapevt? Je potrebnih več ur individualnega pogovora? Je morda potrebna skupina, ki se srečuje dovolj dolgo in pogosto, da se vzpostavi okolje in ozračje terapevtske skupine, ki je primeroma sposobna vsakemu od svojih članov nastaviti ogledalo, v katerem prepozna svoje vedenjske vzorce? In ne nazadnje – koliko psihologov, ki so jih povabili, da sodelujejo v teh postopkih, ima izkušnje s takim delom?
In nazadnje še beseda o kaznovalni politiki. Velika večina voznikov, ki povzročijo prometne nesreče, ne spada v rubriko povratnikov ali sicer hudo problematičnih osebnosti. Slednjih je le malo, zato se jim splača posvetiti z omejevalnimi (kaznovalnimi) in vzgojnimi ukrepi. Pri ostalih bi morali razumeti, da je nesreča pogosto splet naključij, spregledov, tudi težav s cestami. Vse te okoliščine bi morali kar se da skrbno upoštevati in individualizirati sankcijo. Najmanj koristi pa je od (prisilnega) učenja, kaj se sme in kaj ne.
Če to pričakujemo od avtošol, treningov varne vožnje ali če to počno tudi psihologi (kar svoje čase ni bilo tako redko v zaporih), potem smo svojo pozornost – ali tudi jezo – speljali v povsem napačno smer.