Pri glasbi, ki je vam blizu, smo bili priča nekaj čudežem.

To ni neobičajno...

Ampak letos smo skoraj videli hrome shoditi. Predsednik ustavnega sodišča in premierka sta vstala, ko je partizanski pevski zbor Pinko Tomažič v Stožicah zapel Internacionalo. To je bil predsednik istega ustavnega sodišča, ki je prepovedalo ulice poimenovati po Titu.

Moč glasbe, veste. Besedilo se pozabi, melodija pa ohrani moč. Te pesmi dvigujejo telo in duha. In ko vam zbor naravnost reče, da vstanite, pač vstanete. Že iz vljudnosti in olike. Isti princip kot pri prepovedi Tita. V cerkvi pa taki narede križ čezse. Kultura pač.

Zakaj te zelo stare pesmi danes delujejo?

To je res zanimivo, ne? Pesem Delam je presenetljivo postala ponovno popularna. Nakar so ljudje spraševali vse mogoče, predvsem jih je presenetil skoraj dobeseden opis stvarnosti. Nad čim so presenečeni? Jim je šlo tako dobro, da niso slišali besedila ali jim ni bilo treba? Med štrajki lanske zime – beseda mi je ljubša od vstaje – smo peli pesmi, ki nimajo veliko skupnega z našimi sedanjimi problemi. Pa vendar so prevzele vse. Zakaj? Glasba je konvencija. Izhaja iz pradavnih obredov in bitja srca. V nemški knjigi o Internacionali je bilo navedenih preko 120 besedil na melodijo Internacionale. Glasba preživi, če se tekst prilagodi. Vzamete melodijo, nanjo napnete aktualno besedilo. Besedilo je izraz časa, glasba je trajnejša, še posebej, če gre v uho, a take pesmi ne prežive brez teksta. Čudim se, da partizanske pesmi še niso tekstovno posodobljene.

Kdaj ste začeli peti?

Mislite nastopati? 1977. Ali pa je bilo že 1978?

Kaj je bila takrat vaša glasba?

Rokenrol v vseh oblikah. Osnovna šola Beatli, Animalsi… Preko Radia Študent sem začel odkrivati alternativne skupine. Potem sem se bolj začel zanimati za jazz. Jazz festival je bil za nas prepih, prodor svobodomiselnosti in upora obrazcem. Poznal sem zasedbe, od saksofonista do bobnarja, kdo je kdaj in kje s kom igral... Težko je bilo priti do verodostojnih podatkov. Veliko sem poslušal glasbo, ki se ji je takrat reklo folk. Prav tako je bilo veliko ljudske glasbe tedanjih jugoslovanskih narodov itn. Danes rečejo temu etno, world music...

Sta bila Tom Waits in Lou Reed glasba vašega odraščanja?

Da, vendar precej kasneje. Veliko pred Tomom Waitsom sem slišal Vladimirja Visockega. Visocki je dosti bolj vplival name kot Waits. Kar morda zveni čudno, ker sem takrat hodil po Evropi in pel na ulicah. Drugače se ni dalo preživeti na štopanjih. Kaj mislite, da sem pel? Boba Dylana, Phila Ochsa, Peta Seegerja, angleški folk in Woodyja Guthrieja. Nihče ni vedel, od kod sem. Spet ena slovenska mimikrija.

Phil Ochs je na kitaro napisal, da je puška, ki ubija fašiste. All the News that's fit to sing. Ali ni bil to čas, ko sta bila glasbena in politična angažiranost eno in isto?

Pojav je starejši od nas. Delavska društva po Evropi in ZDA so to dvoje povezovala že v 19. stoletju. Veste, glasba je veljakom in vladarjem vedno služila za utrjevanje slave in moči. »Umetniki« so vedno piarovci. Današnje razumevanje te povezave pa izhaja vsaj iz španske državljanske vojne. Všečne melodije ter nežna in posplošena neoprijemljiva besedila. Besedila so bila običajno nežna, čeprav opisujejo krvave dogodke. Recimo pri nas znana Na oknu glej obrazek bled. Štirje generaliQuatros generales – se zafrkljivo loti vojne. V pesmi spopada ne zaslišite, ampak slišite željo po nečem popolnoma drugem. Zakaj to pripovedujem? Ker je španska državljanska vojna močno vplivala zlasti na Petra Seegerja in posredno na Boba Dylana. Ljudsko glasbo so oživili ameriški levičarji in je seveda politično konotirana. Vse, kar potrebujete, je kitara, po kateri tolčete akorde, in glas, ki se prerine med množico. Na ulicah Evrope sem razvil svoj kričavi stil, s katerim sem na začetku osemdesetih let začel v Sloveniji. Zanimivo, kako potrebujete družbeni razlog, nekakšen socialni konsenz, za svoje početje.

Vaša glasba je bila zelo nervozno razpoložena do političnega okolja, v katerem ste živeli.

Ja. Moja avtorska glasba je bila nervozno-kritična do političnega in politike nasploh. To nikdar ni bila sistemska glasba. Preseneča me, ko se danes kakšna moja pesem znajde v državotvornem kontekstu. Prvi uspeh je bil čista norčavost, zajebancija: Škoflco smo posneli za hec.

Jest grem gor na Škoflco, / da ne bom več piu,

jest grem gor na Škoflco, / da ne bom koga ubiu.

Takrat je okrog te pesmi nastalo precej hrupa. Najprej zato, ker je bila v nekakšnem argoju, jezikovni neknjižniščini. Vse mogoče so razlagali in se jezili, zlasti ozdravljeni alkoholiki. Napravil sem veliko globlje in kompleksnejše reči, ki pa nikoli niso dosegle te hipne prepoznavnosti kot na začetku. Od tega nisem nameraval živeti in zato nisem imel nobene potrebe po ugajanju. Delam glasbo, ki govori o družbi, v kateri živim.

Hej, brigade pa je bila za celo generacijo sovražnikova glasba, kajne?

Takrat je bilo to res težko poslušati. Zavračali smo jo. Bila je tako oddaljena in privzdignjena in nas je ves čas spravljala v shizofreno situacijo: slavila je borbo, ki je bila nam prepovedana. Ampak tudi s Pink Floydi sem imel težavo. Genialni zvočni učinki, ki so se tako dobro slišali tudi iz naših primitivnih zvočnikov. Res so obrtniško znanje prignali do vrhunca. Besedila pa so delovala artistično prazno. To seveda ni šlo skupaj, posebej ne z Na juriš in Hej, brigade. Jugoslavija je takrat imela kar dobro razvito rokovsko sceno v primerjavi s Poljsko ali Češko. Predvsem je bila bolj zanimiva. Čehi so imeli The plastic People of the Universe, ki pa so jih hitro potolkli. Tukaj je bila urbana scena zelo razvita in je dosegla visoko raven rokerskega izraza. Vsaj v primerjavi z železnozavesnim blokom. In znotraj se je razvila kreativnost, ki je drugje ni bilo. Naučiti pa se je moral vse vsak sam. Klasiki so bili zaprti v slonokoščeni stolp malomeščanskosti in nisi mogel zraven. Niti v sanjah se nisi mogel učiti inštrumenta za rokerja. Scena sama si je dajala poguma. Tak entuziazem je v današnji tehnološki družbi redek, če ga sploh je kaj.

Na drugi strani je bil paradni stil. Partizanske pesmi so nastale v gozdu. Vsaka brigada je imela svojo pesem za dvigovanje duha. To je moralo sijajno zveneti v tistih razmerah! V povojnem obdobju pa so to zlikali, dali zborom in vojaškim orkestrom, in ves blišč je v hipu požrl hosto. Recimo Guantanamera – dekle iz Guantanama – je danes precej trapasta popevka. Ravno to pesem so Castrove enote pele v noči pred odločilno bitko na svoje besedilo, kajti melodija je očitno starejša. Vendar je ravno iz te priredbe nastala svetovna uspešnica. Podobno se je zgodilo v sedemdesetih partizanskim pesmim v aranžmajih – postale so kulisa.

Minejo osemdeseta leta, pridejo devetdeseta, komunizem propade, nastanejo nove države, partizanske pesmi gredo v pozabo, glasba ni več politična.

Samo raperji so ohranili nekaj socialnega, pogojno političnega naboja; če seveda pustim ob strani moje pleme kantavtorjev.

Mine še dvajset let, in kaj slišimo v zimi upora na ulicah Slovenije?

Ha, Na juriš in Bandiero rosso.

Cankarjev dom pa se trese od partizanskega pevskega zbora iz Trsta ob spremljavi cvetobera slovenskega kantavtorstva. Kaj se je zgodilo?

Tu so izjemno pomembne Kombinatke. Z ženskim pogumom so prebile blokado strahu. Prvi koncert v Rogu je bil nekaj tako simpatičnega, da smo se vsi zdrznili: »Saj res. Zakaj pa se bojimo tega?« Predvsem pa so se nam zgodile težave.

Je pred Kombinatom obstajal strah pred partizansko glasbo?

Strah je bil – strašen. In kot vsak strah – prenapihnjen. Potem so prišle Kombinatke in so zapele. To je del našega življenja. Priznajmo si. Čemu bi se temu izogibali? Preko njih je tudi Pinko Tomažič ponovno oživel na tej strani meje, tudi partizanski pevski zbor je ponovno dobil veljavo. To je tudi trenutek velikega razočaranja nad družbo, ki ni dosegla nič od tega, zaradi česar smo se osamosvojili. In kam greš po odgovor? Najprej v preteklost, kaj ne? Oživljanje te glasbe je bilo protest proti trenutni družbi. Mislim, da to ni osebno stališče ljudi, ki so prišli na proteste, ampak bolj izraz želje po zajezitvi državnega terorja. Ni šlo za partizane, ampak za pesmi upora. Upor je mantra začetka 21. stoletja. Globalno se lomijo politični red in zavezništva, in to na ljudeh. Nič novega, kajne? Zlasti je prizadet srednji sloj, ki je izobražen in je hrbtenica demokracije.

Iskanje v preteklosti ni samo v glasbi. Na svetovnem dnevu filozofije, ki je bil pred kratkim v Cankarjevem domu, so govorili predvsem člani društva Sørena Kierkegaarda o Kierkegaardu kot velikem uporniku, ki je s svojim subjektivizmom in zavračanjem družbe postavil nov tip upora. To isto mislijo tudi metadonci na Metelkovi. Tako to deluje. To, s čimer se ukvarjaš, združiš s situacijo, in imaš duh časa. Veliki upornik Søren Kirkegaard? Ups?! Veliko tega je tudi v, učeno rečeno, recepciji partizanske pesmi.

Kako je bilo to videti z odra Gallusove dvorane med koncertom Pinka Tomažiča?

Seveda mi ni preostalo drugega, kot da zapojem Delam. Ta pesem je itak, kot večina javnih stvari, velik nesporazum slovenskega prostora. Najprej so jo zaposleni vzeli za svojo, všeč jim je bil refren. V sedanjih brezposelnih časih pa jim je uspelo razbrati tudi besedilo. Za ta koncert so me v bistvu sneli s kljuke. Par dni prej smo se dogovorili za nastop. Dodal sem še Tarantelo, hitro naštevanko zagat in težav. Te prigodnice za vstaje in štrajke sem zbral v program Besne pesmi. Temu pravim kultura, saj pesmi označujejo dobo in so izven zagatne družbene situacije šibke. To, kar se je zgodilo partizanskim pesmim, se bo tudi Besnim pesmim, ko bo težav konec. V zelo srečnih okoliščinah postanejo simbol dobe. Delam je to najbrž že doživela, navkljub 33 letom, morda Revolucija … To je bolj stvar časa kot pesmi. Nekaj se je zgodilo, da so po tridesetih letih prisluhnili tekstu, ki je izraz sarkazma z začetka osemdesetih let. Marxa smo obrnili na glavo. V Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta piše o zgodovini, ki se zgodi najprej kot tragedija, potem pa se ponovi kot farsa. Mi jo doživljamo obratno: najprej je bila komedija, čemur sledi tragedija. Očiten poraz prosvetljenstva in šolanja ter posredno šolstva. Ljudem ne znamo nič dopovedati, kot kaže, jih nikakor ne moremo razumno prepričati za spremembe, šele razmere jim to dopovedo. Skratka, kot opice v laboratoriju smo: poskus – napaka, poskus – napaka... Kaj zdaj? Koncert je le trenutek, psihiatrična seansa, ki je nujna za zdravje in za spremembe. Z odra se običajno zdi, kot da bo šlo. Ko si med publiko – za hip tudi.

Ali ni tako, da se je lani pozimi zdelo, da je treba vse na novo premisliti, ker nič od znanega ne deluje?

Razen glasbe. Vzelo se je nekaj, kar naj bi pomagalo, čeprav je bilo premagano, in postavilo za gonilo napredka. To se je lahko zgodilo samo skozi pesmi. To ni nič izjemnega. Kje pa mislite, da je po revoluciji preživelo meščanstvo? V popevkah. Tukaj se je meščanski kozmos obdržal, obdržal se je prav tako v gledališču, zlasti pa v klasični glasbi in operi. To je bila umetnost. Enako se je zgodilo s partizansko kulturo, ki je za te čase že umetnost. Tukaj je preživela. Ko je spet prišel naokoli duh upora, so z njim prišle pesmi. Jeza nad nesposobnostjo vlad je bila prevelika. Mehki fašizem nas je razjezil, partizanske pesmi pa so bile najdlje od tega. Zbor Pinko Tomažič rad poje. Enostavnost ima čar, navkljub strokovnim in tehničnim pomanjkljivostim. Poglejte, sijajno se obnesejo tudi božične pesmi, toda ker je cerkev delala takšne neumnosti in zapravila pol Slovenije, zgubljajo navkljub privlačnim melodijam in govoru o raju preteklosti. Pinkoti so se lotili nečesa, kar jih presega, a so zmogli tako Gallusovo dvorano kot Stožice. Najpomembneje je, da so nam dokazali, da se da in da zmoremo. Samo še temeljne paradigme zamenjamo. No, tu se pa začno težave. Temeljni cilj nam mora biti prehransko in energetsko neodvisna država. Potem ostalo.

Kako pa je ta glasba zašla med vstaje, ko so vsi vedeli, kje je treba biti in kaj je treba peti?

Po pravici povedano se na začetku ni prav dobro vedelo. Na prvi vstaji, ko so nam vzeli samo pol Trga republike, je bilo kaotično. Bil sem tam, pa Vlado Kreslin, pa Kombinatke in potem smo začeli prepevati. Fajn smo se počutili in znotraj tega nereda se je pojavil red – pesem. Pesmi upora so tja sodile. Zdržalo je skoraj do konca zime. Takoj, ko je bil postavljen oder in je ozvočenje delovalo, je vstaja uplahnila. Bilo je manj ljudi, napovedovalci so zganjali svoj ego trip, težko se je bilo enačiti s tem. Bilo je medlo. Pred tem pa je bila moč strašna. Toliko pozitivne energije v Sloveniji nisem občutil še nikdar. Takrat, ko ni bilo ozvočenja in so bile razmere slabe, je bil pravi trenutek prav za te pesmi. Morali bi zasesti skupščino, a smo hoteli biti kulturni. Napaka. Vsi smo se drug drugemu čudili, da smo prišli. Zakaj? Čudili smo se, kako je mogoče, da sami sebi počnemo to, za kar smo vedno krivili druge. Ni več tujca, da nas tlači, ni zunanjega sovražnika, ki bi grozil. Morda so nas ves čas slepili? Sedaj je naslovnik naša skupščina. Bizarno sporočilo ulice je bilo, da ne potrebujemo tujcev – sami smo si več kot dovolj. Očitno celo preveč. Razočaranje je dobra beseda za to občutje. Ampak prišli so tisti, ki so jezni in besni. Koliko duha je bilo na plakatih! To je največji dosežek – ta gesla, rekla, karikature – fascinantno! Parlament brani svoje privilegije, to je razumljivo – ni pa sprejemljivo. In če se vrnem k pesmi: pesmi so kot dežnik vsemu skupaj. Pomembno je, kaj je spodaj.

Kako so se vaše pesmi znašle med njimi?

Moji nastopi so komentirali dogajanja. Sicer imam veliko veselja s kompliciranjem in zahtevnostjo. Projekti z godalnim kvartetom, vokalnim kvartetom in basistom, žepno pihalno godbo, računalniški zvoki in najzahtevnejši projekt z Big Bandom. Z Big Bandom RTV Slovenija sem doslej napravil dva projekta. V Sloveniji imamo korpuse, ki so sposobni presežkov, a jih potiskajo v sladko povprečje, ki jim odvzame čar mojstrov. Drugače pa me zabava, ko opazujem, kako gredo pesmi skozi čas. Kaj zanima generacije, ki jih sedaj učim na gimnaziji? Presenetljivo konservativni so. Glasbeno jih zanimajo osemdeseta in šestdeseta leta. Glasba ni več identifikacija, v duhu – povej mi, kakšno glasbo poslušaš, pa ti povem, kdo si. Mlade generacije se identificirajo preko, recimo, filmov iz otroštva. Glasba je zvočna kulisa časa, nikakor pa ni identifikacija. No, te naše vstaje postavljajo te ugotovitve na laž, sicer le za kratko, a že to je dovolj svežine, da lažje pojem dalje. Zato so te zadnje pesmi povratek k enostavnosti in spevnosti.

Kar smo poslušali na ulicah, je bil torej samo en trenutek?

Za srednješolske generacije, da. Presenečeni so bili, da takšna preproščina deluje. Vendar šele vsak individualni zapis, posnetek deluje kot zgodovina. Skratka, vstaja še traja na youtubu. Internet naš vsakdanji. Vsak si je naredil svojo montažo dogodka. Vsi, ki smo bili tam, smo použili dogodek, spomin pa je na posnetku. Tudi tisti, ki so bili na trgu, se lažje poenotijo z videom kot z dogodkom samim. Prvič se je zgodilo pri nas tako množično, da je film-posnetek-slika kronist in je komentar, torej beseda, le nepomemben element. Glasbena kulisa je morda zvenela na trenutke arhaično, spomin pa je elektronski. To je bil moderen fenomen, ko spomin ni več upojmljen, ampak oslikan – skratka naš spomin je tokrat izven nas, rekli bi, da je digitaliziran.

Hkrati pa se že praznujejo obletnice in izdajajo spomini.

To je v bistvu dobro. Stvari je treba takoj zapisati. Profesor Franc Zadravec se je ob neki priložnosti začudil, da slovenska osamosvojitev nima temeljnega literarnega teksta. Prišleki Lojzeta Kovačiča so monumentalno delo, ki vojno in povojno obdobje umetniško opisuje. Za osamosvojitev nimamo nič takega. Poskuse reminiscence na zimske dogodke je treba podpirati, čeprav je morda v njih več samovšečnosti avtorjev kot poudarjanja ciljev vstaje ali globljih vzgibov, ki delajo taka dela monumentalna. Iz prej povedanega je mogoče sklepati, da je digitalizacija največ, kar zmoremo. Verjamem, da ne.