PEKELNEBESA

Premogel je spoštljivo, prešerno ljubeznivost do življenja. Vina, recimo, ni nikdar izpil do dna; v kozarcu je puščal pol prsta – za Bakha, kot je pravil. Sicer pa skoraj ni pil. Zakaj neki, ko pa je bil sam po sebi dobre volje.

Prijateljstva med nama je bilo konec najbrž naslednje leto ali leto zatem, ko me je izzval, češ naj vzverujem vanj, namreč v resničnost, tusvetnost vsake njegove besede kot oznanjenja. Tega nisem mogel. Če ne verujem v Jezusa Kristusa kot božjega sina, ampak le kot človeka, tudi ne morem verovati v Vojca oziroma Faikusa (kot je ime glavnemu junaku Planetariuma, ki doživlja mnoge reči, ki jih je doživel Vojc) kot Jezusovo inkarnacijo, ampak le kot človeka, ekstatičnega, agoničnega človeka. Priznaval sem ga kot pesnika – pisati je začel le nekaj pred tem – obsedenega s svojim notranjim svetom, kot mora biti obseden pravi pesnik – a to je bilo njemu premalo.

Nekoč kmalu po tistem, ko je tako zaostril zahteve do okolice, me je Anica, njegova blaga mama, za kakršno bi jaz dal ne vem kaj, da bi bila moja, prosila, naj ga skušam malo zmehčati, in spominjam se, da sva se tri ure menila v Tivoliju zadaj za minigolfom, nazadnje pa me je razglasil za Satana. Najbrž se po tistem res nisva več videvala. Zanesljivo zadnji dve leti njegovega življenja, nekaj več, po pomladi 1973, nisva več imela stika, tudi zato ne, ker sem dobil otroka in sem imel dovolj problemov sam s sabo.

Imel sem takrat 20, 22 let. Štirideset let pozneje končno premorem nekaj razumetja in človeške simpatije, pa tudi prepričanje, da se vsakovrstni razpori med veljavnimi konvencijami in osebnim naziranjem o svetu lahko v kar večini primerov, ki jih medicina označi za bolezenske, poležejo sami od sebe, če pustiš človeku dovolj časa za notranjo samopredelavo. Tudi naziranje, ki prebija okvire konvencionalne logike, je namreč imanentno osebi, kompatibilno je z njo in tem, kar je doživela in kar ve ali misli, da ve, in iz tega dejstva se vedno ponuja možnost kreativnega zaceljenja, metulja sprave. Če ima človek v času nemira, vretja, na voljo koga, ki ga upošteva in mu prisluhne vsak dan za deset minut, bo varen pred še tako hudimi pritiski, ne le notranjimi, tudi zunanjimi. Teh minutk Vojcu takrat nisem zmogel nuditi, mislil sem, da moram iti v dialog, v igro in spopad idej, v resnici pa bi bil moral samo znati poslušati. Ampak česar nimaš, tega pač ne moreš dati.

Tudi on je bil enako mlad, enako ga še ni obrusilo življenje, ki je sicer najboljši psihoterapevt, a žal deluje le na dolgi rok. Za svoj prav se je neizprosno boril in ni nikdar popustil za en nasršen las. Menda je prav ta strogost odvračala tiste, ki sicer sledijo karizmatikom. Pa seveda smo živeli pod Titom, bil je čas hude reakcije na »tehnokratski liberalizem«. Kje na Zahodu bi si bil Vojc pridobil privržence, tudi vernike, danes bi bila živa vsaj njegova ločina.

Ob branju Planetariuma se zdi na prvi pogled nedoumljivo, kako da uredniki niso razumeli njegovega vsaj literarnega pomena. Pa je dokaj razumljivo. Vojc je prišel in rekel: »Objavite tole, ker je res!« Začeli so se bati in odložili, češ: »Mi nismo zato tu, da bi objavljali resnico – mi objavljamo literaturo! Poleg tega pa ni to prav nič res!« In niso sprevideli protislovja, v katerem so se znašli – kajti če ni bilo res, potem je bilo literatura, sublimna literatura.

Sila kola lomi. Iz spremnega dopisa, ki ga je poslal Mladinski skupaj z rokopisom svojih zgodb tik pred smrtjo, se vidi, kako utrujen je že bil od nekajletnega nenehnega zavračanja. Nekaj tednov po zadnjih dveh zavrnitvah si je vzel življenje.

Zdaj, pol človeškega veka pozneje, se vrača v Planetariumu, in jaz se vračam v tisti čas.

* * *

Njegovo nenadno prelevitev v preroka – vse nas je presenetil in osupil z njo – je gotovo inducirala psihotropna biokemija. Nekdo mu je pomolil prgišče tabletk elesdeja, češ, a si upaš? Vojc je pogoltnil zagotovo več kot eno.

»Trip« te lahko odpre za zelo mistična doživetja. Sam sem bil približno v istem času odkritij in raziskovanj po svojem edinem zaužitju, ko smo se vračali z neke svatbe, sveto prepričan, da sem bog, ki ga z denikenovskim plovilom prevažajo z zvezde na zvezdo (te zvezde so bile, kot sem doumel pozneje, osvetljena ljubljanska križišča). Trajalo je še dan ali dva, da sem se povsem povrnil na Zemljo.

Starši so ga ljubili in so mu želeli najboljše. Nekaj je bilo treba narediti. Zaupali so stroki. Celo vrstniki, ki so sicer sami bežali pred psihiatrijo, so mu prigovarjali, naj gre na pregled, ga morda tudi pomagali privesti pred tisto mizo, ki jo je pozneje, kot opisuje v knjigi, v obupu odsunil v zdravnika.

Tako kot uredniki so njegovo poslanstvo zavračali tudi psihiatri. Ta stroka od nekdaj ljubi pohlevnost in ni ga bolj zanesljivega sredstva, da jo izsiliš, kot so inzulinski in električni šoki. Ne le, da prekinjajo sinaptične poti, ampak delujejo kot zastrašujoča deterenta, tako da se pacienti potuhnejo. Danes skoraj ni več v rabi, ne zato, ker bi se bila psihiatrija kaj kesala, ampak ker jo je prikladno zamenjal diskretnejši »kemični steznik« raznih zaviralcev poprevzema serotonina ipd. Bolj družbeno sprejemljivo je, da pohlevnost dosežeš na fin način. Celjenje osebnosti pa to ni – samo otopevanje in prigluševanje njene živosti je. Gre zgolj za kontrolo. Saj zato pa se oblast in psihiatrija tako odlično razumeta. Roka roko umiva. Berite glede tega Thomasa Szasza, nedavno izšlo Krajo človeka, v kateri razkrinkava mehanizme te sprege.

So drugi umetniki, enako onirični, spomnimo se Lautréamonta – ta je zdravljenju morda ubežal s tem, ko je mlad umrl od vročice – ali pa že mojega sodobnika Philipa K. Dicka, so, skratka, ljudje, ki so imeli to srečo, da jih ni nihče skušal ozdraviti.

Prerok je vedno prezgoden, če ne bi bil, bi bil samo predvidevatelj (ki izgotavlja projekcijo prihodnosti na temelju sedanjosti). Vojčeva preroštva so metaforična, ne pa kaka futurologija. Znanost zanj kratko malo ni ustrezen referenčni okvir. Vseeno pa si ne morem kaj, da ne bi ob tem povzel neke zgodbe Stanislava Lema, objavljene v zbirki desetih simuliranih knjižnih recenzij o imaginarnih literarnih delih. Torej, če Lem ni utegnil napisati knjige, jo je uvrstil v to zbirko z naslovom Popolni vakuum, skrčeno v recenzijski povzetek. Med njimi je tudi Odysseus iz Ithace. Naj se omejim samo na eno dimenzijo obravnavane izmišljene knjige s tem naslovom. Ta opisuje prizadevanja nekega g. Odysseusa iz zakotnega ameriškega mesteca Ithaca, ki najprej zažge avto znamenitega profesorja ekonomije in na sodišču potem taistemu profesorju odgrizne uhelj; vse to, kot sam oznani, z namenom, da bi se o njem pisalo in bi svojo herostratsko slavo lahko unovčil, denar pa namenil življenjskemu projektu, opisanemu v brošuri z naslovom Iskanje mentalnega zlatega runa. Časopisi zgodbo res pograbijo, razkrije se Odysseusova Ideja.

Predpostavka je preprosta: človeški napredek je odvisen od genijev, ne od kolektivov. »Bi lahko na primer štirje ljudje domislili pojem ničle, tega največjega odkritja človeštva, s tem da bi vsak prispeval po eno četrtino?« se sarkastično sprašuje avtor.

A biti genij je nehvaležen poklic. Avtor jih rangira takole: najnižji so geniji tretjega reda, ki ravno vidijo malce onkraj obzorja svojega časa. Tem se še najbolj godi, včasih zaslovijo, včasih obogatijo. Geniji drugega reda gledajo dlje in jim sodobniki povečini sploh ne morejo slediti, zato v glavnem drago plačujejo svojo izvirnost. V antiki so jih kamenjali, v srednjem veku sežigali na grmadi, pozneje so jim skladno z liberalnimi idejami dovoljevali stradati, včasih pa so jim celo odmerili nekaj državnih sredstev za nastanitev v umobolnici. Res pa je, da uživajo ti geniji drugega reda praviloma posmrtno slavo. Ko namreč znanost dovolj napreduje, da je mogoče doumeti njihova dognanja, jih posmrtno rehabilitirajo in se zabavajo s tem, da poimenujejo po njih razne inštitute, šole in trge. Odysseus pa po inferenci sklepa, da obstajajo tudi geniji prvega reda, ki jih kot take ne prepoznata ne sodobnost ne posthumnost. Ti so odkritelji tako revolucionarnih zamisli, da se zdijo brez repa in glave tudi navadnim genijem. Napiše predlog o ustanovitvi »Društva za ohranitev genijev prvega reda« in ga pošlje profesorju ekonomije, ki je obenem član JO Rockefellerjeve fundacije. To društvo naj bi načrtno iskalo nespoznane genije. Ker se profesor za pismo ne zmeni, mu Odysseus potem zažge avto itn., kakor smo že slišali.

Kmalu začno prihajati prispevki bralcev, ki jim je projekta mar. Roman opisuje mnoge pustolovščine drznih iskalcev genialnih sledi, ki jih je najti v katakombah knjižnic vsega sveta, v kakršnih se nabira skozi stoletja razna papirna krama, še predvsem pa v petrificiranih ostankih čečkarij, odvrženih v stoletne smetiščne jame in greznice v okolici norišnic. Po sedmih letih prigod polnega, a neuspešnega brskanja se iskalcem končno nasmehne sreča, ko odkrijejo tako imenovani Florentinski rokopis. V obskurni kracljariji neki študent opazi zaporedje matematičnih funkcij, ki jih 18. stoletje ni moglo poznati. Največji matematični genij potem razvozla nekako eno tretjino, iz nje pa je razvidno, da je odkritje brezpredmetno. Zakaj? Ker »premisa te študije ne more biti sprejeta, če prej ne zavržemo nekako ¾ sedanje matematične zgradbe in jo povsem prezidamo. Gre za propozicije matematike, ki je kratko malo nekaj povsem drugega… Resda po vsej verjetnosti boljšega, a da bi se to potrdilo, bi se moralo sto najboljših matematikov sveta vse življenje truditi, da reč razvozlajo in potem na njej zidajo nov kamen na kamen: biti bi morali Florentincu tisto, kar so bili Bolyai, Riemann in Lobačevski Evklidu!«

Ne gre torej le za to, da bi se bil svet odmaknil od genijev prvega reda, ampak so se tudi oni odmaknili od sveta, kakršen je (bil v njihovem času). Ti samorastniki so ubrali pot, ki je šla povsem v drugo smer kot pot človeštva. In tako ne le da jih za človeštvo kakor ni, ampak jih ni bolj in bolj, z vsakim pretečenim letom, ki še bolj razmakne prepad med tem, kar svet danes je, in tistim, kar bi svet danes bil, če bi se bil razvoj ravnal po recimo florentinskem papirju. Njihova dognanja so torej zunaj zgodovinskega toka.

Človeštvo koplje jarek, prav v prvih vrstah so kot geodeti geniji tretjega reda, še bolj spredaj pa kopljejo vsak svojo luknjo geniji drugega reda. Njihove luknje so daleč spredaj v divjini, vendar poravnane s projekcijo smeri jarka. A luknje genijev prvega reda so povsem drugje, lateralne, in priti do njih se ne da, ker se ne da preobrniti smeri že izkopanega jarka.

Odysseus razpusti svoje društvo. Doumel je, da je ves njegov projekt tekel v prazno, če ne upoštevamo odkritja zgolj dveh genijev prvega reda, anonimnega Florentinca iz 18. stoletja in pa Odysseusa samega, ki bi, če bi ga upoštevali, s svojim odkritjem o obstoju genijev prvega reda lahko iztiril svet in ga prestavil na začetek bogve katerega še neizkopanega jarka.

Ob branju Vojčevega Planetariuma sem se večkrat spomnil te zgodbe ali tega poročila; enako kot mi je v mislih hodila tudi Ada Vladimira Nabokova. Tu so ideje in trditve, ki jih sam mentalno ne zmorem dojeti, da bi mi pokazale rep in glavo – zdaj ne govorim o metaforah, ampak o Vojčevih pogledih na biofilnost radiacije, recimo (sicer pa je res, da brez kozmičnega sevanja ni mutacij, torej ne evolucije itn.). Glede njih se rade volje razglasim za agnostika, ki ne premore niti toliko znanja, da bi sledil geniju tretjega, kaj šele prvega reda.

* * *

Kaj pa duša in odrešenje, ljubezen in smrt? Treba je samo prebrati katero od zaokroženih enot v Planetariumu, recimo sklepno besedilo Vinski Daemon, in resnično se človek čudi, kako je mogoče, da je bil med nami, pa ga nismo spoznali.

Upam, da bo z agnostičnim priznanjem zadovoljen. V sanjah me še kar obiskuje, nič postaran. V svojem Dnevniku iz leta 1997 imam opis naslednjih sanj: Šla sva z Bernardo v kino, se usedla, bilo je v Komuni, kar nenadoma zagledam Vojca, kako seda na sedež točno pred naju. Zelo sem se razveselil: »Vojc, ti tukaj? Potem nisi mrtev? Ali pa si se vrnil?« Vedel sem v sanjah, da naj bi bil mrtev, ne pa, da so to sanje. On pa si je položil kazalec pred ustnice, češ naj o tem molčim, in mi z drugo roko pomolil – pet jurjev. V sanjah sem jih vzel in se takoj zatem osramočen zbudil …

Če je Vojc bil astralno navzoč v Cankarjevem domu, kjer je v okviru Sejma knjige prejšnji teden potekalo njegovo uradno vstajenje pod taktirko fenomenalnega urednika izdaje ŠZ Miklavža Komelja, mu je bilo najbrž v zadoščenje. Res, knjige imajo poleg zgodb tudi usodo. Vojca bodo začeli resno brati nekaj deset let po smrti, mene so praktično nehali brati nekaj deset let, ako bog da, pred smrtjo. Vesel sem zanj, zame me pa tudi ne skrbi, kajti (če mi dovolite prerokbo) v nekaj desetletjih, če ne prej, bo branje le še okultna veda, morda celo dejavnost, ki se bo zdela tako skregana z realno logiko našega e-sveta, da se bodo otroci, ki bodo izkazovali takšno elitistično nagnjenje, morali podvreči biokemični korekciji, resda ne tako boleči, kot je bila Vojčeva, zato pa enako uničujoči.

Zame bo Vojc do mojega zadnjega dne tisti Vojc, ki sem ga nekoč pred več kot tridesetimi leti skušal obuditi v pesmi, nikoli objavljeni – a slišala se je preoptimistična in moral sem doživeti izid Planeariuma, da sem jo lahko napisal na novo in jo končno lahko objavim:

VOJC

V omari nastavi materi obleko,

ki ne bi bila črna, očetu

odpre Tobijevo knjigo,

skuha si čaj in uglasi kitaro,

pred odhodom pa pomije

skodelico in razpusti strune.

Kako se trudi biti neopazen! –

a čajni lonček je ostal na

štedilniku, pes z rožniške

domačije ne neha lajati,

v skodelici je sveža oborina