Slovenija je, podobno kot velika večina drugih držav v krizi, posledice krize podržavila in njihovo reševanje prenesla na slehernega davkoplačevalca. Financiranje krize je tako skozi zniževanje stroškov javnega sektorja, zmanjševanje socialnih transferjev in dvig nekaterih vrst davščin breme pretežno nižjega in srednjega sloja prebivalstva, kar je tudi pri nas spodbudilo klice po dvigu davčnega bremena najbogatejšemu sloju. Ti so kulminirali v lanskem sprejetju dodatne 50-odstotne mejne davčne stopnje na dohodke nad 69.300 evri v okviru Zujfa ter do neke mere tudi s sprejetjem 70-odstotne obdavčitve dohodkov nepojasnjenega izvora. Kljub sicer redkim pomislekom o učinkovitosti oziroma izplenu obeh ukrepov sta požela skoraj soglasno odobravanje tako na obeh političnih polih kot v siceršnji javnosti.

Pri svojevrstnem razrednem revanšizmu pa Slovenci še zdaleč nismo sami. Francozi so, v skladu s predvolilno obljubo zdajšnjega predsednika Hollanda, načrtovali sprejetje 75-odstotnega superdavka, s katerim bi bili obdavčeni dohodki, ki na leto presegajo milijon evrov. Ob siceršnji podpori množic, ki jih sprememba neposredno ni prizadela, je za zdaj edini izplen »kazni za prebogate« bolj ali manj odmevna emigracija nekaj bogatejših Francozov v davčno bolj odpustljive kraje. Pred nekaj leti je milijarder in v zadnjem času dobrotnik Warren Buffet predlagal podobno dodatno obdavčitev posameznikov z dohodkom več kot milijon dolarjev, še dodatno pa naj bi »Buffetov davek« razjezil tiste, ki zaslužijo več kot 10 milijonov letno. V kriznem času naj bi tako najbogatejših 0,3 odstotka Američanov končno plačalo svoj dolg družbi in omogočilo davčno razbremenitev najrevnejših.

Preteklo nedeljo so v meki diskretnih financ in oazi za preganjane milijarderje iz vsega sveta, Švici, prebivalci glasovali o dohodkovni kapici za vodilne menedžerje. Da, celo Švicarji ne marajo superbogatih. S tem so predlagatelji nameravali omejiti razmerja plač med najslabše in najbolje plačanim zaposlenim v posameznem podjetju na 1:12. Švica, ki je sicer kriza ni prizadela tako močno, kot bi pričakovali za državo, odvisno od uspeha finančnega sektorja, je, zvesta svoji tradiciji, referendumsko pobudo zavrnila. To se je zgodilo navkljub odmevnemu primeru odhajajočega Novartisovega predsednika uprave Daniela Vaselle, čigar odpravnina naj bi znašala 60 milijonov evrov, vezano na nekajletno prepoved opravljanja dela v isti stroki. Razmerje med najvišjo in najnižjo plačo pri Novartisu z 1:752 in Credit Suisse z 1:1812 bo tako ostalo »malce« nad referendumskim predlogom.

Švicarsko zavrnitev je treba videti v kontekstu, v katerem je do nje prišlo. Z zavrnitvijo so namreč volilci jasno povedali, da kljub nehigieničnosti visokih plačnih razlik, še posebno za podjetja v rdečih številkah, je nagrajevanje zaposlenih stvar lastnikov in ne države. Dodatna regulativa in potreba po nadzoru, ki bi jo sprejetje referendumskega predloga prineslo, bi prinesla stroške tako podjetjem kot regulatorju, pri tem pa bi bil izplen vprašljiv zaradi pestrega nabora alternativnih načinov izplačila nagrad zaposlenim in možnosti prikrivanja dejanskih dohodkov. Navsezadnje je treba dodati, da je v zadnjih 32 letih od 110 referendumskih iniciativ pobudnikom uspelo le dvajsetkrat.

Ključna težava, ki jo ima »kaznovanje bogatih«, je, da nosi veliko kolateralno škodo s tem, ko kaznuje vse, ki so si z lastnim delom prigarali svoje premoženje, nosilce ustvarjalnih idej, podjetnike, ki so bili pripravljeni tvegati, itd. Višja obdavčitev bo tako ta del populacije odvrnila od nadaljnjih naložb, zaposlovanja ter širitve svojega poslovanja. Tudi njihov patriotizem, ki bi jih lahko zadrževal v domači državi, bo kmalu naletel na mejo vzdržnega davčnega bremena. Če je že moralno kaznovati krivce za krizo z dodatno obdavčitvijo, potem je toliko bolj amoralno kaznovati tiste, ki bi nas iz krize lahko potegnili in ki krizo doživljajo podobno boleče kot večina drugih. Čeprav empatija do bogatašev davku navkljub ni potrebna, pa se velja vprašati o pravičnosti davčnega primeža, s katerim se na njih prevaljuje delež bremena krize. Kakšen delež novoustvarjenega premoženja naj torej pripade državi in kateri dohodki naj bodo obdavčeni z najvišjo stopnjo? Tukaj ne govorimo o obdavčitvi luksuza, temveč o davku na dohodek od dela.

Dodatna težava predlogov o povečevanju obdavčitve bogatejših je tudi v tem, da praviloma prinašajo sorazmerno majhen izplen v blagajno države. Kot prvo gre za številno majhen del prebivalstva, ki svojim dohodkom navkljub ne predstavlja občutnega deleža obdavčljive mase. Hkrati pa gre za poskus obdavčitve dela prebivalstva, ki ima sposobnost in, ob novem davku, tudi izdatno motivacijo dohodke skrivati zunaj dosega davčne uprave. Specifika slovenskega primera delitve kriznega bremena je tudi, da je najvišja mejna davčna stopnja postavljena sorazmerno nizko na štirikratnik povprečne letne plače. V Franciji kazenski davek udari šele pri 36-kratniku povprečne plače, Buffetov davek pa bi zavezoval vse z vsaj 19-kratnikom povprečne letne plače. Posledično kazen pri nas udari nekoliko širši krog zavezancev in obstaja potencialno večja možnost za opaznejši davčni izplen, vendar je predviden samo za letos in prihodnje leto ter nikakor ne bo zapolnil javnofinančne luknje.

Drakonska obdavčitev bogatih ni nič drugega kot moralni placebo množicam za percipirano krivično distribucijo dohodkov. V davčno blagajno takšni ukrepi ne prinesejo veliko, prav tako nimajo posebnega vzgojnega učinka na tiste, ki so do svojega bogastva prišli na nepošten način. Superprogresivna obdavčitev bogatih torej ni posebno posrečena kazen za tiste, ki so krizo zakrivili, in ima lahko velike negativne učinke za tiste, ki bi nas iz krize lahko rešili.