In prav to slednje še bolj kot norčevanje iz Hrvaške, ker bo celo z ustavo uzakonila zakon kot zvezo izključno enega moškega in ene ženske, tako boli in peče, da se je celo parlament moral ukvarjati z nogometnim domoljubjem. Nekdo, verjetno izdajalec, rod naj mu za vekomaj zgnije, je zatožil Šimunića svetovnim nogometnim organom, da se je po tekmi z islandskimi ribiči z dvignjeno desnico štirikrat zadrl: »Za dom...«, 20-tisočglava drhal pa mu je vračala, z rahlo dvignjeno desno roko (kje sem že nekje nekoč videl ta prizor?), s: »...spremni!« Ali v prevodu: »Za dom pripravljeni!« Sovražniki hrvaške demokracije so to ljubko dejanje takoj povezali z obdobjem NDH Anteja Pavelića, ko je Hrvaška prvič v zgodovini zadihala s polnimi pljuči neodvisne države in so s prav tem vzklikom ustaški vojaki pozdravljali domovino in poglavnika, ki je bil zgolj po naključju prijatelj Adolfa, saj veste, tistega Nemca z brčicami. Bedna, pritlehna primerjava. A v svetovni nogometni zvezi so ji nasedli in kot lovski pes prisluhnili pozivom k izključitvi Hrvaške s prvenstva v Braziliji. Zaradi obujanja nacističnega pozdrava. Pustimo to, da v Fifi in drugod nimajo pojma o zgodovini in ne vedo, da so tako vzklikali že Prahrvati. Skrb zbujajoče je to, da se državljanom Evrope prepoveduje izražanje domoljubja in da se jim grozi z najstrašnejšimi sankcijami, kot je, denimo, »če ne kaznujete Šimunića, vam bomo poslali trojko«!

Kdo normalen, pa naj je še tak rodoljub, ne bi popustil pod takšnim strahotnim pritiskom. Toda Šimunić se je pogumno postavil po robu mednarodni diktaturi in kljubovalno novinarski falangi razložil, da je ni sile na svetu, ki bi ga ustavila pri izražanju domoljubja. Da mu dol visi zaradi kazni 25.000 kun, da bi rad videl tistega, ki mu kaj more, in da ga grožnje z izključitvijo Hrvaške s svetovnega prvenstva ne bodo omajale v domoljubju, kajti – ljubezen do Hrvaške nima cene. Navsezadnje za njim stoji večmilijonski narod. A ko se je naslednji dan ozrl, je ugotovil, da za njim ni niti enega, ki se je včeraj drl »...spremni«, da ni nikjer stotisočglave množice, ki bi bila z dvignjeno desnico pripravljena tvegati milijonske kazni, poslušati Uefino in Fifino moralno pranje glave in tvegati izgon s svetovnega prvenstva. Kot bi dejal naš novinarski kolega Dežulović: »Ustaše se usraše!« Ta pustota za njim, ta trenutek resnice, da je sam, je zlomil kot skala trdnega domoljuba Šimunića. Naslednji dan je v piarovskem sporočilu zajavkal, da je bil rojen v tujini in da mu domovina strahotno veliko pomeni, a da je pri urah zgodovine manjkal zaradi oslovskega kašlja in da ni vedel, da bi ta poziv lahko evociral spomine na neke grde čase. Pa da mu je hudo in da priseže pri Pavelićevem grobu, da je mislil, da je »za dom spremni« na Hrvaškem sinonim za dober dan... Ste videli, kaj naredi iz enega pristnega domoljuba, inteligentnega športnika in pogumnega mladeniča ta pokvarjena, zgolj vase zazrta Evropa? Sramota!