Lani spomladi so pritegnili pozornost z EP-ploščo Young, Gifted & Blue. Predelave skladb, ki so jih igrali Bo Diddley, Billy Boy Arnold, Slim Harp in Eddie Holland, so vrgle s stola kar nekaj rockovskih starost. Sir Elton John je le eden od tistih, ki niso mogli skriti navdušenja. Izjava, da imajo pri šestnajstih letih več znanja o rhythm'n'bluesu, kot ga ima sam pri šestdesetih, je zaznamovala mladi bend, ki se je iz lokalne šolske atrakcije s severa Irske pretvoril v novo upanje britanskega rocka. Ta zdaj v areno vstopa s prvencem Snapshot. Založba Virgin EMI, s katero je skupina podpisala pogodbo za pet albumov, je v prvi projekt rekrutirala producenta stare šole Chrisa Thomasa. Njegov opus obsega sodelovanje z legendami, kot so Beatles, Pink Floyd, Roxy Music, Pulp, Pretenders in Sex Pistols. V pristopu ni pretenciozen in se drži rockovskega kanona. Z njim je ujel rudimentarnost in prvinskost The Strypes, v katerih odmeva mladostniška nonšalanca mladih Rolling Stones, divjih The Who, Dr. Feelgood in Eddie And The Hot Rods. Stil in drža sta skrojena po regelcih iz skuštranih 60. let in zalita z oktanom 70. let. Mulci iz mesteca Cavan z deset tisoč prebivalci niso izumili ničesar novega. S svojim fantovsko-uličnim beatom so prostodušni in iskreni kot njihovi vzori.
Da mulci kopljejo po zakladnici, pričajo nove predelave. Ob na novo posnetem hitu You Can't Judge a Book by the Cover, ki je ponesel glas o skupini v svet, so dodali še dve. Bluesrockovsko vihro Rollin' and Tumblin' ter Heart of the City Nicka Lowa, s katero so se poklonili tradiciji britanskega pub rocka, ki ga v čvrstem zaobjemu z bluesom pravzaprav nadaljujejo. Skozi ploščo veje retro veter, ki se dvigne s šablonskimi kitarskimi dialogi v slogu Keitha Richardsa in Ronnieja Wooda, oblikuje v protopunkovski naboj ali napade z vrlimi orglicami. Od preverjenih formul, s katerimi bolj nagovarjajo starejšo kot mlajšo rock publiko, se The Strypes oddaljijo z bluesom Angel Eyes, v katerem manjka le še Alex Turner iz Arctic Monkeys, ter rockovsko nabritima What a Shame in Hometown Girls. V njih se nakažejo potencialni odvodi, ki bi jih znali v prihodnosti odpeljati v smer bolj raziskujočih in manj klišejskih komadov.
The Strypes so še mladi in ne gre jim zameriti, da so na trenutke prav naivno šolski. Mladost je adut, zaradi katerega so bili opaženi in povlečeni iz morja stilsko podobnih skupin, ki jih je na pretek v garažnorockovskem podtalju (v to se lahko prepričate že nocoj v Mariboru na rock'n'roll festivalu Garage Explosion), a le redkim se ponudi takšna sreča, kot se je njim. Kaj bodo odnesli od tega krsta, bomo presodili, ko bodo polnoletni. Za zdaj ostajajo mlad perspektiven kader, ki svoj adolescentni revolt (pretirano) kroti z rockovskimi konvencijami.
