Multimedijski umetnik Josef »Seppo« Gründler je predavatelj na graški univerzi FH Joanneum na oddelku za medije in interaktivni dizajn. V projektu Asinhroni spomini se je posvetil raziskavi svojih mešanih avstrijsko-slovenskih korenin, tako značilnih za območje ob meji. Predvsem ga je spodbudilo dejstvo, da so bili njegovi predniki ne le različnih narodnosti, ampak da so bili med njimi tako partizani kot nacisti ali apolitični, tako konservativci kot ateisti – skratka, zelo pisana množica posameznikov, ki so imeli vsak svoje spomine na preteklost, vsak svojo zgodbo, svojo »resnico« o minulih dogodkih; ob vseh teh nasprotujočih se spominih je vedno čutil, da je »njegov edini dom le njegova parcialnost«. Kljub temu so vsi ti sorodniki, kot pravi, »radi skupaj kartali, obiskovali poroke in pogrebe«.
Kopanje po preteklosti
Začel je torej z zbiranjem gradiva in z intervjuji, ki pa jih veliko iz zadrege ni posnel, ker je kmalu trčil ob nelagodje obravnave osebnega, družinskih prepirov, dediščinskih sporov in tako naprej: »Veliko sem bral Enzensbergerja in Klugeja in vedno se mi je zdelo, da je v tem nekaj rodovne pretencioznosti, 'moj oče je od tam in to je moje posestvo', da ima vse skupaj preveč opraviti s pomembnostjo, močjo, lastnino, in to me ni več zanimalo, nisem hotel pasti v pisanje družinske zgodovine. Zanimale so me le zgodbe mojih sorodnikov in to, kako nastaja spomin.«
Tematika konstrukcije spomina seveda ni nova, tega se zaveda tudi Gründler: »V zadnjih letih je bilo v Avstriji zelo veliko znanstvenih raziskav, posvečenih spominu in spominjanju ter nastanku interpretacij preteklih dogodkov na tem mešanem območju, in to bo po mojem postopoma res spremenilo pogled Avstrijcev na to tematiko. Deloma gre ta interes pripisati oddaljenosti druge vojne in starosti po vojni rojenih generacij, ki bi zdaj rade razumele okolje svojega otroštva.«
Kot Korošec seveda pozna izjemni roman Maje Haderlap Angel pozabe, ki je ravno tako izkopal na dan nevralgični vojni in povojni čas. »Ta knjiga je Avstrijcem vzbudila nelagodje, saj opisuje zelo boleče osebne spomine. Jaz pa sem imel srečno otroštvo, srečno življenje, zato sem čutil, da nimam pravice jahati na nesreči svojih prednikov.« Kaj se je torej zgodilo z vsemi temi intervjuji in gradivom, od katerih je v performansu ostalo le 92 fotografij in nekaj nerazumljivih koščkov tonskega zapisa intervjujev?
Delo, ki se bo še oblikovalo
»Nisem zgodovinar, ampak glasbeni improvizator, zato sem te intervjuje med performansom uporabil zgolj kot zvoke, inštalacija, ki bo na ogled do konca prihodnjega tedna, pa jih ponuja tudi v integralni verziji. A to bom gotovo še spreminjal, spravil tudi v bolj umetniško zanimivo obliko, za zdaj sem se ukvarjal z lingvističnimi elementi, ne pa toliko z muzikalnim vidikom obeh jezikov, slovenščine in nemščine. Ta premiera je v resnici začetek tega dela v nastajanju. Najtežje je bilo najti formo, in zdaj jo imamo, projekcije fotografij, jaz skrbim za zvok, performer pa pripoveduje.«
Performer Rupert Lehofer nam zares ob vsaki izmed fotografij, ki jih naključno izbirajo gledalci ali umetnika, pripoveduje zgodbe, ki se zdijo verjetne, manj verjetne ali asociativne in za katere nam tu in tam daje vedeti, da si jih izmišljuje. »Kar pripoveduje, temelji na tem prej zbranem gradivu, a je njegova pripoved atemporalna in v veliki meri fiktivna, je torej mešanica stvarnega in izmišljenega. Na eni strani torej rekonstruiramo spomin na podlagi gradiva, na drugi strani pa med performansom kreiramo povsem novo realnost, ki je prepuščena improvizaciji in naključju trenutka, izbire fotografije in performerjevega navdiha.« Realni dokument časa tako dobiva realne, polrealne ali povsem izmišljene vsebine, ki se prepletajo in opozarjajo na krhkost, spremenljivost, asinhronost spomina in na njegovo inherentno nagnjenost k fabulativnosti.
Zakaj je bila premiera v Ljubljani? »Ko sem se odločil za to temo, sem se sklenil naučiti slovensko, ker sem si res želel razumeti svoje slovenske sorodnike. Rodil sem se na avstrijskem Koroškem in v 60. letih, ko sem bil šolar, je bilo učenje slovenščine nepojmljivo. Spominjam se, da je bilo ljudi sram na ulici govoriti slovensko, moji sorodniki pa so govorili: 'Mi smo Nemci, veš, ne Slovenci.' Tako sem spomladi prišel v Ljubljano, da bi se naučil slovensko, a kaj, ko vsi znate angleško in sem se tako naučil le malo! Drugo leto pridem na nov tečaj. No, sodelovanje z Janezom Janšo in galerijo Aksioma pa je bilo zelo plodno in sem zelo vesel, da smo projekt začeli prav tukaj.«