Tretji plenum kitajske komunistične partije se je končal 12. novembra. Pričakovanja so bila redkokdaj večja kot tokrat. Država je namreč pred mnogimi izzivi. Največji med njimi je, kako ohraniti gospodarsko rast, saj med investitorji prevladuje mišljenje, da se gospodarstvo ohlaja. Zadnji podatki kažejo, da država raste po 7,7-odstotni letni stopnji. Pojavljajo pa se ocene, da bo država dopustila gospodarsko rast na ravni okoli 7 odstotkov, vendar naj bi bila ta rast bolj vzdržna. Eden glavnih generatorjev rasti je selitev ljudi s podeželja v mesta. Da bi zanje zagotovili dovolj delovnih mest, zgolj izvozno usmerjeno gospodarstvo ne bo zadostovalo. Država se bo morala zanesti tudi na rast notranjega povpraševanja. Z urbanizacijo se bo spremenila struktura potrošnje, ljudje bodo pridobili večjo kupno moč, kar bo za nekatere panoge pomenilo precejšen potencial za rast.

Doslej je bila migracija s podeželja v mesta omejena predvsem zaradi preprek v socialnem sistemu. Cilj reform je spodbujati selitve v mesta z odpravo določenih omejitev, ki so veljale do zdaj. Z urbanizacijo bo treba graditi tudi več infrastrukture, predvsem cest in železnic, pa tudi stanovanj. Prav nepremičnine so na Kitajskem žgoča tema, saj se stanovanja in tudi drugi objekti hitro gradijo, njihove cene pa strmo rastejo predvsem zaradi špekulantov, ki stanovanja kupijo samo zato, da jih bodo dražje prodali.

Po 35 letih so se lotili tudi vprašanja politike enega otroka. Ta politika, katere cilj je bilo zmanjšanje rasti prebivalstva, ima lahko dolgoročno negativne posledice, saj se prebivalstvo stara, in nastaja problem pokojninskega sistema. Po novem bo država bolj tolerantna tudi do drugega otroka. Medtem ko nekateri pričakujejo baby boom, pa se drugi sprašujejo, ali bodo starši v prihodnje zaradi vse večjih stroškov vzgoje otrok sploh pripravljeni imeti kaj več kot enega otroka. Med preostalimi reformami velja omeniti manjši nadzor države nad cenami vode ter energentov, banke pa bodo imele bolj proste roke pri določanju obrestnih mer. Reforme gredo torej tudi v smer deregulacije ter umika države s trga.

Glavni cilj reform je, da bo Kitajska do leta 2030 postala razvita država ter da se nadaljuje vzdržna rast gospodarstva, kar je tudi v interesu investitorjem v kitajske delnice. V ta namen se bodo morale reforme disciplinirano izvajati, verjetno pa bodo potrebni še kakšni dodatni ukrepi. Izvajanje reform v državi z največjim številom prebivalstva na svetu vsekakor ni lahka naloga.