Pri tem ne gre le za formalnost, baza socialdemokratske stranke je veliki koaliciji nenaklonjena. Še preveč dobro so članom stranke ostale v spominu volitve leta 2009, ko so socialdemokrati po štirih letih skupnega vladanja s krščansko unijo pod kanclerko Merklovo doživeli svoj zgodovinski polom. Medtem ko so se na volitvah leta 2005 še lahko merili s krščansko unijo, so štiri leta kasneje izgubili več kot 11 odstotkov volilnih glasov in dosegli najslabši volilni izid v povojni zgodovini. V analize so tedaj zapisali, da so socialdemokratom k levici (Die Linke) ušli njihovi klasični volilci, brezposelni in delavci z nizkimi dohodki. Socialdemokrati so tako že drugič na volitvah plačali davek zaradi rezov, ki so jih med njihovo tradicionalno volilno bazo povzročile Schröderjeve reforme.

Toda stranka in njeno vodstvo sta se iz takratnega poloma tudi kaj naučila. Tokratna koalicijska pogodba nosi podpis socialdemokratske stranke, njeni vodilni so na koalicijskih pogajanjih iztržili bistveno več, kot bi jim prisodil volilni izid. Kanclerka Merklova je namreč s krščansko unijo na zadnjih volitvah le za las zgrešila absolutno večino in socialni demokrati so za njo zaostajali skoraj 16 odstotkov. Glede na to, da je sedaj socialdemokratom uspelo uveljaviti večino njihovih predvolilnih zahtev na čelu z najpomembnejšo, minimalno plačo, jim je treba priznati, da so se izredno dobro pogajali. Deloma jim je šla na roke Angela Merkel, ki je predvolilni boj osredotočila nase in ne na vsebine ter predvolilne obljube. Precej pomembnejše pa je, da je šef socialdemokratov Sigmar Gabriel zavestno tvegal in odločitev o koaliciji prepustil članstvu. Zavedajoč se razpoloženja v bazi SPD sta morali Merklova in krščanska unija pri pogajanjih popuščati bolj, kot jima je bilo ljubo.

Zato morda tokrat ne bi bilo čisto nič narobe, če bi se članstvo socialdemokratske stranke pri odločanju o veliki koaliciji ozrlo še malo dlje v zgodovino. Po prvi veliki koaliciji med letoma 1966 in 1969 so socialdemokrati na volitvah pridobili glasove in Willy Brandt je postal kancler. Socialdemokratskega politika se bodo sredi decembra ob stoletnici njegovega rojstva v taboru rdečih spominjali z velikim spoštovanjem in nostalgijo po boljših časih. Willy Brandt je bil politik, ki je v Nemcih znova vzbudil ljubezen do demokracije in Nemci so ga zato ljubili. V desetletjih po njem se je ljubezen do demokracije ohladila, a tista do karizmatičnega melanholičnega politika je ostala.

Če bo Sigmar Gabriel, danes najmočnejši mož na čelu socialdemokratov, preživel glasovanje baze in vstopil v veliko koalicijo, je povsem mogoče, da bo sledil svojemu velikemu vzorniku in kasneje postal kancler. A za to bo moral stranko razširiti v socialno gibanje in bodoči vladi vtisniti socialni pečat. Willy Brandt je pred več kot 40 leti zahteval več poguma za demokracijo, Sigmar Gabriel in stranka potrebujeta pogum in vztrajnost za več socialdemokracije.