Martin Krpan se recimo zdi primerna izbira za junaka. Klasika. Svojevrstni Robin Hood podalpskega sela, nekoliko adaptiran v skladu s potrebami in željami tukajšnjih prebivalcev, ki raje kot da bi kradli bogatim in delili revnim, ukradejo bogatim in vladajočim (vsaj davke!) ter to stlačijo v žep. Razumljivo, smo narod pregovorno revnih in ubogih, ki nikoli ni spoznal sladkosti vladanja. Tisti, ki vlada ali je bogat, je v naši kolektivni zavesti še vedno prepoznan kot tujec in nekdo, ki ga je treba, če se le da, pretentati. Če torej nekdo prelisiči oblast, ima ob tem tako kot Krpan zavidanja vredne radiatorje na trebuhu in je za svojo zvitost (ali pač radiatorje) nagrajen ravno prav, torej toliko, da sosedje niso fovš, je to recept za uspeh. Vrata v ožji izbor za narodnega junaka so odprta.

Po drugi strani nam noge nekoliko presenetljivo zašibijo tudi silaki, ki se ne bojujejo z oblastjo in nimajo radiatorjev, ampak – jokajo. Pred nekaj dnevi je tako svoj oklep odložil minister Tomaž. »Ne morem več, ljudje. Tole ne bo šlo,« je usekal na vsem lepem, ko si je Alenka ravno pomerjala nove čevlje, strankarski šef Karl je tekel na Jošt, vesoljna Slovenija pa je zgrožena strmela v mrzel ponedeljek. Ob njegovi izjavi se nihče ni zakrohotal, noben malček ni pretrgal tišine in rekel, da je minister trapast, noben gnil paradižnik ni priletel od nikoder. Nihče ni očital nepripravljenosti, nesposobnosti, šibkosti. Nasprotno – podaniki so spoštljivo umaknili pogled in padli na kolena. »Samo velik človek lahko stori kaj takšnega,« se je šepetalo. »Ste videli, kaj je naredil, levjesrčni!« Takšni očitno smo Slovenci, da imamo raje tiste, ki obupajo, kot tiste, ki uspejo. »Kolegi so me pustili na cedilu,« kar ni nehal minister, »vplivneži so me skušali podkupiti. Vsi so grdi, vsi kradejo!« Da si je upal, da je končno povedal, so rekli. Ali res? Štirje milijoni ušes so strigli tja v onemoglost, a niti eno ni ujelo nič, česar živčni ganglij za njim ni vedel že prej.

Kako lahko torej minister zdaj pleza proti tistemu panteonu? In kje postavimo mejo? Bo Martinu Krpanu delal družbo tudi voznik avtobusa, ki bo ustavil sredi ceste in vrgel – kupljeno? – vozniško ob tla, ogorčen, ker se mu je že ta tretji danes želel prešvercati. »Ne zmorem, ne zmorem,« se bo nad umazano školjko v ženskem stranišču kakopak solzila čistilka, ker nima ustreznih kompetenc za tovrstne zagate, gasilec pa bo odvrgel čelado v ogenj, ker da požarov itak nikoli ne bo konec ob vseh teh vnetljivih snoveh. Učiteljev sploh ne bomo več našli, ker se bodo zavlekli v nedostopne kotičke Zemlje pred neskončno ignoranco in nepismenostjo, ki vladata vesolju.

Depresivni časi so nam očitno nekoliko zameglili presojo, zato predlagam moratorij za podeljevanje novih titul junaka. Sicer se bo med njimi nazadnje znašel še kakšen vojni dobičkar. Oh ne, počakajte...