Lah je odzive slovenskih katoličanov razvrstil v tri skupine. Eni, kot pravi, priznavajo probleme, a vatikanski poseg zavračajo, češ da je pretiran; to so predvsem duhovniki. Druga skupina, ki probleme zanika ali o njih noče govoriti, se razglaša za žrtev – enkrat Vatikana, drugič udbomafije; v tej skupini so duhovniki, povezani z mariborsko nadškofijo. V tretji skupini so tisti, ki neprostovoljni odstop nadškofov Stresa in Turnška vidijo kot priložnost, da se končno razčisti, kaj »je bilo in je narobe« z našim cerkvenim občestvom in njegovim vodstvom. V tej skupini, meni Lah, so pretežno katoliški laiki in nekaj duhovnikov iz vrst nižjega klera, se pravi tisti, ki delujejo na terenu in so bliže laikom kot škofom, tu so tudi redovnice in redovniki.

Meja med prvima dvema skupinama je prehodna, med prvima dvema skupinama in tretjo pa je berlinski zid pred letom 1989, ugotavlja Lah, ki nato kot jezuit iz višjih kleriških krogov – in to je zares novost – s svojo nepopustljivo analizo krivde in odgovornosti tistih, ki so sodelovali v mariborski finančni pustolovščini, odločno treska v ta zid. Papež je nadškofoma izkazal nezaupnico, ker nista opravila nadzorne dolžnosti, je jasen Lah. Ko je namreč Vatikan izvedel za razsežnosti problema v Mariboru, se zadeve ni dalo več rešiti. In da, kriza je bila huda in slovenski bankirji res niso pokazali volje, da bi rešili ogroženo barko, toda gospodarska kriza je zadela vse škofije na svetu, pa zato niso bankrotirale, polaga dejstva pater, ki »noče« razumeti, da se o krivdi in grehu kleriških struktur v slovenski cerkvi ne sme na glas razmišljati.

Kajti predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Glavan, ki ima široko zaledje enakomislečih, je bil več kot jasen, ko je v intervjuju za Radio Ognjišče pojasnjeval, kaj pomeni škofovska usmeritev v tako imenovano konsolidacijo in pomiritev duhov. »Vsi smo si bili edini, da nas ti problemi ne smejo še bolj razdeliti, saj smo Slovenci nagnjeni k tej slabosti,« je nujnost vnovičnega zapiranja v ograde molka, ki je glavni vzrok, da se cerkveno močvirje noče osušiti, utemeljeval Glavan. In da bi bilo še bolj jasno, za kaj v resnici gre, je dodal: »Nihče naj ne priliva olja na ogenj z obsojanjem, iskanjem glavnih objektivnih in subjektivnih krivcev. To nalogo imajo razne strokovne in pravne komisije, ki jih je ustanovil Sveti sedež.« Duhovniki in patri naj torej molčijo, je ukazal predstavnik višjega klera, bo že Vatikan povedal, kako in kaj.

Tisto, česar msgr. Glavan ne razume, je, da je Vatikan to že povedal in da je pod Frančiškom to postala »politika«. Lah je le njen odmev. Nadškofa sta morala odstopiti, ker po odstopu mariborske »uprave« nista znala narediti reda, v kar bi sodili tudi jasni odgovori na vprašanja, ki jih v imenu nižjega klera in laikov tako osvežujoče zastavlja Lah: koliko so škofi in svetovalci odgovorni za temeljno odločitev, »da se gredo kapitalizem«; zakaj so se odločili za tako velike investicije; kako je mogoče, da Vatikan toliko časa ni vedel za razsežnosti dogajanja, in ne nazadnje, koliko so odgovorni duhovniki in laiki, ki so molčali in tiho uživali sadove problematičnega delovanja.

Odgovorov ni, cerkveno vodstvo pa še naprej spregleduje, da v občestvu in na medijskih platformah, ki ne sodijo med uradna cerkvena glasila, že nekaj časa brbota in visoko privzdiguje pokrovko. Pater Pavle Jakop je na državni televiziji v oddaji za vernike brez skrupulov priznal obstoj homoseksualnega lobija in kritiziral tako obstoj lobija kot odnos do homoseksualnosti v slovenski RKC. »Če bi bil istospolno usmerjen, ne vem, če bi se v tej Cerkvi prepoznal kot Božji otrok,« je dejal. Nič manj ostri niso bili slovenski katoliški izobraženci. »Čeprav se vsi radi sklicujemo na Janezove besede o osvobajajoči resnici, je bilo med sporočanjem žalostnih novic z zemeljskega vrha Katoliške cerkve le malo ali nič truda vloženega v to, da bi bile zadeve predstavljene na razumljiv, pregleden in transparenten način; vodstvi tako vesoljne kot krajevne Cerkve sta raje stavili na preizkušeno formulo zapiranja v slonokoščeni stolp skrivnostnosti in nedostopnosti,« so zapisali v pismu upravnega odbora društva, ki ga boste zaman iskali na spletnih straneh SŠK, čeprav jim je bilo poslano. Tudi posnetke s predavanj z letošnjih Nikodemovih večerov, pomenljivo naslovljenih s Spremembe, je lažje najti na straneh Radia Vatikan kot na straneh SŠK. Tam jih pravzaprav ni najti. Nekateri patri in duhovniki so namreč na teh večerih s svojo iskreno kritiko razmer in ravnanja pristojnih izvedli tiho, a med verniki dovolj opaženo subverzijo. Govor je bil celo o vstaji, duhovni, a vendarle. Za zdaj kritičnost med kleriki ostaja nekaznovana, a kako dolgo? Pater Knavs resda še ni bil prestavljen v kakšen Blatni dol, toda zaradi maše za padle partizane, izjemnega dejanja pietete in krščanske modrosti, je (bil) deležen silovitih kritik v pismih bralcev, objavljenih kajpak v uradnem verskem glasilu.

Razkorak med cerkveno bazo in vrhuško že dolgo ni bil tako velik in zevajoč. Nasproti si stojita dve cerkvi. Ena rigidno hierarhična, ki jo glede na vse več evangeljskega veselja v Rimu jemlje hudič, a premore mehanizme za dolgo ohranitev položajev, moči in udobnega življenja višjega klera. In druga, ki tako kot papež Frančišek sanja nebogato, samokritično, odprto, a etično in duhovno močno Cerkev, ki ji bodo ljudje znova zaupali. V zadnjih sto letih bržkone še nikoli ni bilo bolj pomembno, koga bodo v Rimu poslali osuševat slovensko cerkveno močvirje…