Za otroške oči primerna le slaba polovica izdanega

V letu 2012 se je produkcija mladinske in otroške literature sicer malenkost zmanjšala v primerjavi s triletnim obdobjem pred tem, ko je število izdaj vselej rahlo presegalo tisočico, medtem ko je bilo lani izdanih 983 del, a še vedno lahko govorimo o prenasičenosti tega odseka knjižnega trga. Denimo, v prvem letu novega tisočletja je skupno izšlo le 323 naslovov. Založniški stampedo mladinske in otroške literature je s seboj privlekel tudi ogromno slabih izdelkov. Tako v tujini kot pri nas se je prijelo mnenje, da je literaturo za mlade in še mlajše najenostavneje ustvarjati, ker gre za povečini kratke sestavke, vrh tega pa je ta tudi dobra tržna niša, zaradi česar se tekstov in likovne opreme lotevajo tudi povsem netalentirani pisci in ilustratorji, založbe pa občutno premalo energije vlagajo v odbiranje zrna od plev.

Ob kroničnem pomanjkanju kritike omenjenega segmenta književnosti bralcu pri nas kot skorajda edini vodnik služi Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, ki ga že leta izdaja Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana. Zadnji, ki obravnava lansko bero, je izšel ravno pred dnevi. Dvanajstčlanska komisija je ocenila 844 knjig, kajti odrekla se je ovrednotenju namenskih oziroma projektnih del ter izdelkom otrok, med katerimi je 99 izdajam oziroma skoraj 12 odstotkom podelila naziv odlične – in s tem zlato hruško. Med temi pa je skoraj polovica ponatisov oziroma prenovljenih izdaj, ki jih je tudi sicer veliko (okoli 13 odstotkov celotne produkcije), kar pomeni, da založniki stavijo na že preverjene formule.

Kot zelo dobrih je bilo označenih 121 del, kot dobrih 171, kot pomanjkljivih 234, za pogrešljive pa 219 knjig. Dobre, opazno dobre in odlične knjige tako skupno zavzemajo približno 46-odstotni delež ocenjene produkcije. Ta je skorajda enak tudi, ko govorimo zgolj o domačih knjigah. Takšni statistiki bi morda v kakšnem drugem kontekstu lahko celo ploskali, a ko gre za otroške in mladinske knjige, ki pogosto prevzemajo vlogo vzgojiteljev, ne moremo mimo dejstva, da je več kot vsako drugo delo, ki ga najmlajši primejo v roke, nekakovostno, če že ne neprimerno. Kot sicer slabo uteho lahko jemljemo dejstvo, da je z lanskim letom, ko se je prav tako skoraj polovica ocenjene produkcije znašla v treh kategorijah s pozitivnim predznakom, prišlo do porasta kakovostnih del. Med priporočene se jih je v letih pred tem namreč uvrstila le dobra tretjina, samo slabim sedmim odstotkom pa je bila leta 2010 prilepljena oznaka zlata hruška.

Urednik otroške in mladinske literature pri založbi Mladinska knjiga Andrej Ilc zatrjuje, da uredniki zelo resno jemljejo zlate hruške, saj te pomenijo povratno informacijo strokovne javnosti. »Oznaka zlata hruška je dobesedno vredna zlata.« Opaža pa, da se ta vse bolj prijemlje tudi med bralci in knjižničarji, medtem ko upa, da jo bodo sčasoma resneje začeli upoštevati tudi knjigarnarji in založniki.

Golo dejstvo