Noben december ni popoln brez lučk, jelk, kuhanega vina in pritoževanja nad komercializacijo praznikov, ki so postali praznični predvsem za lastnike trgovin in proizvajalce najbolj modnih daril, medtem ko preostali populus preseže vse limite svojih kreditnih karticah, le da med odpiranjem daril v očeh dragih vidi lesket, ki ga premore zgolj zaigrano navdušenje. O tem se bo nemara na veliko pisalo v prihodnjih tednih, namesto da bi bika zgrabili pri rogeh. Vir največjih grozot decembra se namreč ne nahaja v komercializaciji praznikov, temveč v abotnih praksah ekscesnega praznovanja rojstnih dni.

Slovenci smo na tem področju še posebej obupni. Vem, ker sem pred kratkim zadevo okusil na lastni koži. Neskončne serije dobrih želja se še preživi. Včasih potoči kdo tudi kako solzo. Problem nastane, ko pride čas za čestitke, pri katerih nikdar ne veš, koliko poljubov je primernih. Dva? Trije, da ne bo simetrije? Ali pa je pri tretjem treba poljubiti ustnice? Je to primerno tudi na delovnem mestu? Kako je z nadrejenimi? Kaj pa s sorodniki? Pri katerem kolenu se tretji poljub zopet konča na ustnicah? Se mogoče vsakič? Kaj pa herpes? Ko je stvar mimo, je običajno tako ali tako vseeno, če smo se zmotili, saj smo med kolebanjem najpogosteje stisnili še kakšno nenamerno čelno.

Kljub vsemu rojstni dnevi minejo relativno hitro, le logistične težave je treba še rešiti. Ena zabava, morda dve ali tri, če imate razgibano družbo, in nato še s starši in sorodniki. Praviloma ne bi smelo trajati več kot 14 dni, se pa stvar hitro zaplete, če se v vaš urnik vmeša še rojstni dan nekoga drugega. Sledijo pogajanja. Če se prijatelji in znanci dovolj dobro prekrivajo, dobimo celo združitev zabav. Večinoma se dogajanje med omenjenimi 14 dnevi še malo popestri ali podaljša na tretji teden.

Če so pri običajnih rojstnih dneh zabave omejene zgolj na konkretne slavljence, pa so decembrski prazniki, kar se slavljencev tiče, bolj zapleteni. Izročilo od nas sicer jasno zahteva, da moramo nekomu podariti darilo in nekomu čestitati, a kaj ko ni nobene konkretne osebe, ki bi darilo lahko sprejela in nas osvobodila vseh nadaljnjih dolžnosti. Tudi tisti, ki 25. dejansko praznujejo rojstni dan in gredo h polnočnici, lahko sicer prispevajo kakega lahkega papirnatega, vendar to ni darilo, saj ni zavito in tudi čestitke manjkajo. Prav tako še vedno ostaja uganka, če je denar brezčasna in nerazsežna substanca, ki bi lahko našla pot na oni svet in v duhovni ekvivalent roke tega konkretnega slavljenca.

Čeprav se zagata z nedosegljivim slavljencem in prisilo bontona zdi neugodna, smo jo že dolgo tega uspešno presegli z najbolj enostavnim logičnim preskokom, ki je prav toliko genialen, kolikor je preprost. Navdih črpa iz panteizma in predstave, da vse, kar je, sestavlja telo božje, hkrati pa spominja na nekakšno neposrečeno permutacijo stare nihilistične: »Če boga ni, je vse dovoljeno« in Žižkove: »Če boga ni, ni nič dovoljeno«. Mi smo se odločili radodarno: »Če slavljenca ni, smo slavljenci pač vsi!«

Lučke, jelke in kuhano vino pa so se v preteklosti izkazale koristne predvsem za odvračanje pozornosti od neprestane nerodnosti ob poljubih in depresije ob rastočih minusih.