No, eno sposobnost jim je treba priznati. EU je pripravljala ta dogovor šest let. Neznano število nesposobnežev se je v tem času uspešno predstavljalo za potrebne in nepogrešljive. Šest let so vlekli dobre plače, dnevnice in bog si ga vedi kakšna nadomestila, imeli pisarne in administrativno pomoč, potovali, se prevažali v službenih vozilih, spali po dragih hotelih, jedli in pili na tuj račun, telefonarili, trošili papir in elektriko itn. Me prav zanima, kakšno številko bi dobili, če bi kdo znal in mogel izračunati, koliko je EU vložila v pogajanja z Ukrajino. Se pravi, koliko je vsak od nas davkoplačevalcev vložil v ta projekt; in v EU, ki generira takšne projekte in se generira z njimi. Pomislimo, kakšne neizmerne možnosti za varčevanje imamo tu.

A ostanimo pri nesposobnosti. Če je EU delala pri dogovoru z Ukrajino šest let, zakaj si je dovolila, da ji Rusija na koncu prekriža načrte? Vsaj nekaj mesecev je bilo vsakomur, ki si je vzel čas za branje novic, jasno, da Rusija stopnjuje pritisk na ukrajinsko vlado, da pritisk deluje in da si predsednik Janukovič hudo prizadeva, da bi od EU v danih razmerah iztržil kako ugodnost, ki bi upravičevala podpis dogovora in bi jo lahko tudi unovčil na volitvah naslednje leto. Kako si lahko neki »diplomat« EU dovoli, da zdaj izjavi, da »nas« je »agresivno in nasilniško vedenje Rusije našlo nepripravljene«? Ne gre za to, da to ni diplomatski jezik (in da si takšnega jezika evrokrati niso dovolili, denimo, v zvezi z ameriškim vohunjenjem). Gre za to, da bi ta diplomat, če so ga dogodki res presenetili, moral osramočen prositi za razrešitev ali pa bi ga morali nadrejeni zaradi nesposobnosti vreči iz službe.

Ko so nanjo pritiskali Rusi, je ukrajinska vlada prosila EU za »finančno pomoč« in »kakšno posojilo«. Morda to ni bila zahteva, ki bi se skladala s politiko EU, a v položaju, v katerem je Moskva ponudila tovrstno pomoč, bi Bruselj, če mu je bilo do formaliziranja tesnejše povezave s Kijevom, moral nakazati vsaj pripravljenost, da bi se o čem takem pogovarjal. Namesto tega so EU-pogajalci razložili, da bi bilo dati Ukrajini kak tak »sladkorček« znak »naše slabosti«. Ampak eujevci se niso ustavili pri tej neumnosti, morali so se še osmešiti. Ko je bilo že prepozno, so Kijevu ponudili – kaj mislite? – »povečanje finančne pomoči«.

Ko so stvari visele na nitki, je ukrajinski predsednik Janukovič zaprosil za sestanek z Barrosom. Nadevrokrat za to ni našel časa. Medtem si je Putin vzel čas za dve srečanji z Janukovičem in se z njim pogovarjal menda 12 ur. Ko se je tehtnica tako prevesila v rusko korist, so napotili v Kijev Barrosovega pomočnika, da bi Janukoviču ponudil dodatno »finančno pomoč«. A takrat je bilo že vse odločeno, pot v Kijev je bila odpovedana, dotični evrokrat pa je v maloumnem jeziku, kakršnega pri nas govori, denimo, predsednik republike, javnosti pojasnil, da »naša ponudba nikdar ni bila mišljena kot lepotno tekmovanje s komer koli, nikdar ne bo šlo za to, kdo bo položil več na mizo«. Ko bi bil vsaj tiho! A bebavost se v Bruslju lahko tako oholo šopiri, ker nihče od te bande nikdar nikomur ne odgovarja, ker jim nihče nič ne more.

Seveda so bili v igri še drugi elementi. En je bil zahteva EU, da je treba bivšo ukrajinsko premierko Timošenkovo izpustiti iz zapora. Nekateri komentatorji zdaj vidijo v vztrajanju EU-pogajalcev pri tej zahtevi taktično napako. Globoko smo padli, če arogantno poseganje evrokratov v neodvisnost sodstva v državah, ki niso niti članice te združbe, njihov politični pritisk, naj suverena država razveljavi pravnomočno sodbo in piše pravico po diktatu iz Bruslja, na Zahodu ni deležno druge kritike kot medlega okrcanja v imenu politične ekspeditivnosti. Ne gre za to, da evrokrati niso dovolj preračunljivi. Gre za to, da so preračunali, da si lahko privoščijo javno kršiti najbolj temeljna načela vladavine prava.

Vladavina prava je širši pojem od demokracije, zato je demokracija v tem pogledu drugotnega pomena. Je pa igrala pomembno vlogo v pogajanjih in v propagandi, ki jih je spremljala. EU je Ukrajini ponujala veliko več demokracije in »demokratičnih vrednot« kot denarja in drugih oprijemljivih reči. Govoričenje o demokraciji nič ne stane in se dobro sliši. Bridka ironija, ki jo pa mnogi še vedno uspejo spregledati, je, da demokracijo »širi« politična združba, ki jo je v lastnem delovanju skrčila na minimum. Govoriti o »demokratičnem primanjkljaju« evropskih institucij je evfemizem. EU je institucionalizirala nedemokratično odločanje. Tako imenovani demokratični deficit v EU ni kot guba na obleki, ki se jo polika, je temeljna struktura. Zato se EU ni zamajala, ko so evrokrati nastavljali vlade brez volitev, ne le mimo volje državljanov, temveč proti njej. To jo je okrepilo.

Zgovorno je, da se je ob govoričenju o »širjenju demokracije« v tej zgodbi pojavilo tudi govorjenje o »civilizaciji«. Tu in tam je kdo poskušal prikazati konfliktno razmerje med Rusijo in EU kot spopad civilizacij. Pogosteje je bila oznaka civilizacija rezervirana za Evropo. V tem smislu sta jo uporabljala tudi Timošenkova in nekdanji predsednik Juščenko. Tako v civilizacijski nadutosti evrokratov kot v samoponiževanju ali kvizlinštvu (odvisno, s katere strani gledate) Timošenkove in Janukoviča pa se pokaže resnica razmerja med EU in Ukrajino. V tem razmerju je Ukrajina postavljena v podrejeni položaj in odvisnost.

Zakaj EU med pogajanji ni ponudila Ukrajini pomoči? Ker pridružitev Ukrajine ni bila mišljena kot pomoč Ukrajini, marveč kot pomoč Evropski uniji. Vzhodna Ukrajina je nasprotovala povezavi z EU, ker bi ta uničila domačo industrijo. O »kompetitivnosti« naj blebeta, kdor hoče. Prepričan sem, da cilj v dolgoročnejši perspektivi ni bil toliko prevzem ukrajinske industrije, kolikor njeno zapiranje: agrarizacija države. Nemci so že konec 30. let prejšnjega stoletja v svojem velikopoteznem gospodarskem planiranju namenili Ukrajini vlogo proizvajalke hrane za cesarstvo. Takrat so mislili prebivalstvo na tistih rodovitnih planjavah preprosto eliminirati. Tega nemško vodena EU danes ne bo storila. Drugače pa se ni veliko spremenilo. Problem je v tem, da ukrajinska polja, medtem ko se za Ukrajino cufata EU in Rusija, kupujejo Kitajci.